AO Kranj

V sedanji vročini res ne gre, da bi šel človek na dopust na morje, zato smo se raje odločili za gore. Šli smo za dober teden 4 z malim Cliom pogledat, kaj je to kompaktna skala. In smo jo našli.. najprej v Dolomitih nato pa še v Chamonixu, kjer so bolj poči, tako da pridejo prav bolj jebice pa frendi kot po klini in kladu:) Nekateri so si zadali težje cilje, drugi bolj ležerno razpoloženi smo raje šotorili na ledeniku, […]

V nedeljo smo Zvone, Jure in jaz iskali senco v Kratki nemški z izstopno varjanto Zimmer-Jan. Razen pasje vročine na sestopu je bilo plezanje pravi užitek. LP Matej

Danes sva se z Andrejem podala v “najlepšo izmed najzahtevnejših smeri nad Krmo” (MIhelič:). Ker pa je Andrej na začetku preveč vriskal, se je seveda najina tura spridila in na koncu sva plezala očitno nekaj povsem drugega. Kaj? Se nama niti ne sanja. Kako težko? Vsekakor težje od Viktorije. No, viktorija na koncu pa je vseeno bila, ko sva se po vročem sestopu pošteno ohladila v in ob blejskem jezeru.

V četrtek jaz vztrajam, da greva maksimalno štirico (softič). No, na koncu pa le prevlada Radotova petica. Rogljica?!… Se že zvečer doma tresem, ko berem opis smeri! V torek zjutraj pod steno že psihira, se tresem, ampak trma dela svoje. Klinc, bom pa že nekak. Rado suvereno leze naprej, jaz pa za njim. Tko pokonc, zahtevne in še kaj pa še nisem lezu! No ja, k sva bla pa dol, je sem bil pa zares vesel! 🙂

V nedeljo smo se Saša, Janja, Marko, in jaz odpravili v južno steno Jezerskega Stoga, da nas v kakšni severni steni nebi zeblo. Izbrali smo kar v redu steno, saj je bilo vroče kot v peklu. Plezali smo levi in srednji steber. Za nagrado pa smo se osvežili v Bohinjskem jezeru.

Prespala sva na Okrešlju, zjutraj navsezgodaj pa vstopila v smer. Je zelo lepa in izpostavljena z dobro skalo, ki pa jo je potrebno najti. Ko sva prišla čez ključni del smeri sva mislila da je težka plezarija za nama, ampak kaj hitro sva ugotovila, da se prava šele začenja. Za orientacijo je skrbela Miheličeva skica in opis v katerem pa manjka nekaj težjih raztežajev. Plezala sva Niko in Anže…

Vročinski val je Žežka in mene pognal v hribe, pa ni pomagalo. Pošteno kuhana sva prišla iz Bavarske, ki je jako priporočljiva vsakomur in vsem. Ker sva lenuha sva si privoščila Zimmer-Jahna, sva pa vseeno plačala polno ceno s savno na Pragu.

Ker je očitno Cefotu izpod časti omenit, naj omenim jaz. Družno smo se peljali v Vrata in se pridružili obleganju Stene. Cefo je že omenil njun delež, midva s Šifkotom pa sva plezala Zahodno zajedo. Mojim čarom snubljenja se je vdala v tretjem poizkusu, Šifkotovim v drugem. Sicer pa je smer lepa, zanimiva, predvsem pa nje zgornji del skazen od grdega odloma, zaradi katerega je ta lažji del stene malce zoprn. Ampak, sprehod preko “Letalonosilke” tik pred koncem vse poplača.

Včeraj sva se z Robijem podala v Rinko. K sreči je bilo malo oblačno, drugače bi pa gavznla od vročine 🙂 V smeri sami pa je najti veliko užitkov. Od kompaktne skale do kamenega dežja (KAMNičani pred teboj! :-))) Malo obutana sva rane celila na Okrešlju. Iz kozlom seveda 🙂 Skratka lepo!!!