AO Kranj

Končno en lep vikend. S Sašo sva odšla pod Kriško steno. Na vrhu naju je pričakal mrzel severnik in kolikor se da hitro sva odsmučala v dolino. Smuka je bila vsega po malo. Na vrhu trdo, v sredini nekaj pršiča, spodaj pa se je bilo treba prebijat skozi velik plaz, ki ga je prineslo iz Razorja in na koncu še položna cesta polna sprehajalcev. Ampak bilo je lepo.

Prvotni cilj je bila Rodica. Ker je bil greben mimo Šije čist preveč spihan in leden, midva pa brez resne opreme, sva jo tokrat gledala samo od daleč. Lp, Janja in Udo

Najvzhodnejši dvatisočak Karnijskih Alp je navdušil z enkratnim, 600 višinskih metrov globokim pršičastim spustom na SZ stran, na planino Dolinico.

Smo šli k sosedom pogledat, kako kaj v “naših” hribih. Malo naprej od Višarij pri Ukvah desno in že smo šli v klanec. Že dobro sfuran sneg vendar kljub temu mehak in uživantski. Ljudi preveč in med njimi kar nekaj Slovencev! Kakorkoli že, očitno za Cimmo Bello nimamo slovenskega imena!

Snežnik je zameden kot že dolgo ne – da je vrh poledenel pa nič novega. Za na vrh – do koče so NUJNE dereze, ali pa nabijanje srenačev v led. Smučarija – glede na razmere presenetljivo dobra. Prav prijetna tura. Uživala Marko in Metka ter mnogo drugih med drugim tudi moja mami, ki si zasluži za svoje 1 turnosmučarske korake posebno pohvalo

Smuka s Hajnževega sedla je prava muka… No, pa se ne bi preveč pritoževal, je prav lepo tam gor.

Tako g. Mitja Košir: Naš vrh je res srednji, saj bi si bolj središčno umestitev v vencu visokih gora naokrog le težko zamislili. Stoji kot visoka, samotna piramida nad Smokuško planino, ki razprostira svoje pašnike ob njegovem južnem vznožju, na zahodu ga od plečatih bokov karavanškega prvaka Stola loči samotna krnica Zagon, na vzhodu pa se njegova strma pobočja nad živahnim izvirom rečice Završnice umirjajo na travnikih Zelenice, prav zdaj tudi smučarsko zelo zanimive zasnežene razprostranjenosti med severnimi pobočji Begunjščice […]