AO Kranj

Sobota se je začela čist prezgodej – z nabito polnim parkiriščem v Vratih. Svašta, najbrž ne morjo spat, ke je tolk vroče. Pa je blo res vroče, pa gužva tut. Da bi se odkrižala zasledovalcev, sva jima z Ano na glavo spustila 50% najinih fotoaparatov. In kako lepo so leteli… čista parabola 😉 Da pa ni bilo preveč dolgcajt, pa je 50% naveze stopilo v drek na štantu. 🙂 Eh, dolgcajt zihr ni blo, če ne druzga obnemogle planince gledat. […]

V soboto sva z Bojano plezala varianto Stebra revežev v Veliki Mojstrovki, no isto varianto kot naveza pred nami in naveza za nami. V smeri je sicer veliko naloženega in krušljivega vendar ob previdnem plezanju to ni moteče, razen če naveza pred teboj ni enako previdna. Ko misliš, da si že na prvi polici, pojdi še en štuk viši.

Z Vanjo sva v soboto plezala Kranjsko poč. Zelo lepa smer z odlično skalo, tudi zadnji raztežaj se mi ni zdel tako zelo podrt kot se govori. No v nedeljo se nas je pa kr ene par podal hladit glavo v korita Mlinarice. Ker smo bli mal zmatrani smo pristop opravili kar z avtomobilom. Vozili smo se Vanja,Nadja,Miha,Leon,Tine,Bine in jaz.

Vstopni previs naj bi bil ocenjen IV+, pa je veliko bolj neroden. Višje je bila opisana neka prečka? V prvem rastežaju pa na vsakem klinu in na štantu prusik.Tako sem Mihelićevo skico in opis pospravil v žep in plezal po občutku. Izstopna prečka pa res lepa in kompaktna. Plezal sem z tačajnikom Mihom.

V nedeljo sva s Superškom šavsnila Kovinarsko. Men se še zmer bliska…

V petek proti večeru se z Alenom Marinovičem namenila na Klemenčo jamo prespat. Včeraj zjutraj pa v Zmaja. Smer lepa. Izstopata dva težja raztežaja, za katera pa si le želiš da jih ne bi bilo še tako hitro konec. Zadnji raztežaji se pa tako in tako odkupijo za prejšne težave.

Mojega soplezalca ni bilo na dogovorjenem mestu ob dogovorjeni uri…očitno je zaspal Ob 4.00 pa ne bom nobenga dobu za plezat. Ha đabe pa nisem tko zgodej ustal. Prov pol pa v Vrata in gor. Čez Plemenice jo urežem si mislim in glej ga zlomka se pase ena nč plašna familija. Kako lepo. Na vrhu pa en kup čehov tko da sem hit šel prek Kredarice in po Tominškovi poti v Aljažev dom na enega zasluženga …

Z Udotom sva šla po dolgem času spet mal plezat. Na severno stran, da ne bo vroče… Ob čakanju na četico južnih sosedov, ki so vstrajno valili skalce na naju, naju je že pošteno zeblo. Plezala sva pa le 🙂

V soboto sva šla s Piskarjem prečekirat, če je dostop do Vežce res tko dolg. K sva bla tko hit pod steno, hehe, sva se odločla, da greva še neki zlezt. Nj povem, da sva za smer rabla glih mal več kt za dostop (pa še zdaleč nisva hitr lezla). Ker hoje še nisva mela dost, sva zavila še do Korošice (pa ne prebivalke S dela Slovenije), kjer sva oba soglasno ugotovila, da se najlepše stvari skrivajo v pločevinkah.