AO Kranj

Danes sva se z Mihom odpravila še v sosednjo grapo, ki je v prvem delu prava plezalna poslastica, čeprav se s Travniško ne more primerjat. Se nama je zdelo, da je bila naklonina in težavnost smeri tam bolj izrazita. Drugače pa je šlo danes čez smer vsaj pet navez. V glavnem na začetku je bilo en kup enga drena…. Tistega izgubljenega cepina pa nismo najdl.

Ideja za Travniško grapo je padla pred kakim mesecem, dozorela pa je ta teden, ko so po raznoraznih AO-jih začeli padati utrinki iz te smeri. V torek sem Mihu omenil, da so v Travniku kao ful hude razmere in bi veljalo to izkoristiti. Seveda je bil on takoj za akcijo. Na šihtu pa sem se hitro zmenil, da rabim dela prosti dan. In to je blo včeri…. Smer je bila polna adrenalina, naklonine, izpostavljenosti vse od začetka pa do izstopa. […]

Zgleda, da smo bli včerej sosedje. Midva z Lukom Plutom sva šla v zaenkrat malo manj oblegano grapo na drug konec Travnika. V prvi, strmi polovici smeri je bilo pikanje stiropora, v drugi pa klasično gaženje. Super smer, se jo pa kot kaže večinoma da preplezat (sicer neprostovoljno) tudi z enim cepinom, tko da bi bil Luka zlo vesel kakšne najdbe na vstopu v smer.

Zimske klasike Dolgega hrbta, kot jih jaz poimenujem (Trojka, Spominska Saše Kamenjeve, Kemprle-Murovec, Zimska zajeda) so letos v dobri kondiciji. Pri zadnji sva s Tinetom imela cel žur: pod smerjo je dol letela čelada, na vrhu rokavice, na sestopu pa še ploščica. Fajn zadeva sploh če kombiniramo s Teranovo. Pa brez kom….

Danes sva s Piskarjem plezala Teranovo. Odlična za dopoldansko turo (če moraš biti ob 12.00 že na delovnem mestu), za test psihe (prva zimska zame po plazu…) in seveda dobra za vzdrževanje kondicije in za piko vdret. Več ali manj je dobra, vmes se že kaže skala (je precej razbita) ampak še vedno dobro preplezljiva. Na sestopu pa je občasna kloža dvignila pulz in navrla adrenalin (verjetno samo meni 🙂 Pa še en namig: 3!

Midva z Brčam sva tudi letela v Teranovo. Samo midva sva pa užgala popoldansko. Moram rečt, da je bila sama plezarija super samo sneg, ki je začel padat nam jo je zagodel. Luštn!

Anže, Rok in jaz smo šli včeraj probat srečo v Bosovo grapo v Brani. Razmere so slabe, sneg je večinoma nepredelan. Po dveh urah gaženja, praskanja po skalah in pikanja po travah smo obrnili in odšli v dolino. No … nas je pa gor vsaj mal sonček pogrel.

Ker čez dan ni časa si ga ukradem ponoči. Pa Sebatu prav tako. Po 11ih urah v službi ob 18ih štart iz Ljubljane. Ob 19ih sva jo že mahala proti Zelenici. Jaz na smučeh, Seba pa peš. Del smučišča je steptan in je super za hodit, do Suhega Rušja pa je zgažena pot tako, da se z dostopom nisva preveč namatrala. Sva bila pa prva v grapi. Lahko rečem, da notri srečaš vse razmere, ki se lahko pojavijo v hribih. […]