Danes sva jo napadla z Janezom Primožičem. Lep dan, dobre razmere, uživancija. Da ne bi jemala vrvi iz ruzaka, sva raje skopala rov skozi preduh. Še sestop na Hajneževo sedlo, pa je ratala petit grande course.
Sončni zahod sem ujel med sestopom. Do doma mi je kasneje svetila luna. V hribih je lepo.
Mogočen vrh bi bil nekje nad Lendavo, tako pa komaj opazen ždi nad Smokuško planino v senci Begunjščice, Stola in Vrtače. Zelo primeren za jutranji quikič.
Sem si zaželu mal pešačenja, pa tud na Vrtači že dolgo časa nisem bil. Ostalo poznate: toplo sonce nad meglenim pokrovom, jasno nebo, razgledi…
Veliki, tradicionalni, množični, kondicijski, družabni, vsakoletni, zimski… je bil. Sam tolk, da objavim.
Na vrhu smučišča me je ujelo vzhajajoče sonce in me potem spremljalo vso pot. Smuka bi bla za spretnejše noge uživancija. Pa se nimam kej pritoževat, užil sem dan.
Gora v Karavankah, s katere je tudi mogoče smučati. Danes celo po pršiču do ceste, po (hitri)cesti, pa skoraj do vasi. Avto sem pustil na polovici, saj po petih mesecih nehribov res ne gre pretiravati.
Danes je bilo pa kar precej sončka, le pod ozebnik ni hotelo posijati, da bi omehčalo teren. Tako je bilo z vrha odlično, pod ozebnikom trdo čez plazovino, niže pa spet uredu. Do snega sem 20min. hodil.
Sem kanil iti za Cmirom, ko pa sem videl sneg visoko nad dolino, sem se odločil, da bom smuči raje nesel proti Rušju, pa potem na Križ. Smuka je bila do višine 1800m odlična, potem naporna(skorja), pred gozdom pa kar prijetna(surfanje).
Ja, tudi nad bohinjskim jezerom je že navrtanih nekaj smeri. Z Anžetom sva po naklučju splezala peto, lokalcem neznano smer. Kasneje sem izvedel, da gre za “Martinovo gos”, ocenjeno 5b, dolgo tri raztežaje. Lepa smer v prekrasnem ambientu. Resnost ji daje mestoma dvomljiva skala in skromno nameščeni svedrovci.