Danes sva jo napadla z Janezom Primožičem. Lep dan, dobre razmere, uživancija. Da ne bi jemala vrvi iz ruzaka, sva raje skopala rov skozi preduh. Še sestop na Hajneževo sedlo, pa je ratala petit grande course.
Sončni zahod sem ujel med sestopom. Do doma mi je kasneje svetila luna. V hribih je lepo.
Ker že dolgo ni nobenega utrinka, bom primaknil svojega, čeprav je že minil teden, od naše skromne GRS odprave. Danes teden je bilo vreme podobno današnjemu, zato je bila Gospodari kiše prava izbira. Začelo se je dan prej, ko sva z Matejem Kranjcem popoldne vstopila v osamljeno Mosoraško in izstopila preden jo je obsvetilo sonce. […]
Plan je bil drugačen. No pa saj sem malo plezal, nosil smučke gor in dol, pa tudi smučal po spomladanskem srencu.
V četrtek sva s Tomažem popestrila krvavške počitnice in vsakojutranji sprehod na Zvoh še malo podaljšala. Nebo nama je ponudilo paleto temačnih barv in sneg vsesorte podlage. Ko sva privriskala na Dolge njive, sva se posladkala še z grapico in med vratci (ali mimo) odvijugala…
Naj bi bil. S travnatega štarta je bila res trda flanka, pa tudi megla še dovolj redka, da sem naredil kar nekaj zavojev. Že nad cesto pa je skoja popustila in nekontrolirano sem se odpeljal v dolino.
Sem pogledal ta hit sezone od blizu. No vstop je res uživaški, kasneje, ko hodiš po stopnišču, pa lahko uživaš v razgledu, danes se je to res dalo.
Sončni zahod sem ujel med sestopom. Do doma mi je kasneje svetila luna. V hribih je lepo.
Končno sva z Jasno šla v hribe. Družbo sta nama delala še Marjan in Saša. Odlična tura. Najprej nas je lepa špura popeljala po okoliških gozdovih, da smo se ogreli, potem pa na vrh. Sonce se je skrilo, da smo primerno ohlajeni odvijugali po sneženem poprhu na trdi podlagi, tudi nekaj deviškega terena si je […]
Vzhajajoče sonce nas je ujelo pod bivakom. Tenko skorjico je stopilo do osmih, ko smo uživački odvijugali z vrha. Ob desetih je pa posijalo skozi orošeno flašo. Slike so pa od Janeza.
Ko je vzhajajoče sonce obsijalo vrhove, sva z Janezom zagrizla v strmino. Kmalu sva nataknila srnače, ki so nama z vsakim višinskim metrom prišli bolj prav. Z vrha sva zarezala vijuge po gladki speglani flanki in tako do drevesnice.
Jutranje sonce je prodrlo skozi oblake, ko sem se spustil z vrha. Najprej po napihančku, kjer je šlo kot po putrčku, pa malo skorjice za dekoracijo, potem pa do avta prašič. Kič!