Mali vrh

Bolan, pa slabo vreme, pa plazovi, pa ne vem kaj še. Večno ne morem čakat, Škarja pa pravi, da na Vajnež se da vedno prit.

Že lani sem ga enkrat napadal, pa je bilo vreme obupno. Tokrat je bilo povsem drugače. Jutro brez oblačka, ne mraz, ne toplo, res odlično. Pred mano ni bilo še nikogar, tako da je bilo treba malo bolj delat, ampak v takih razmerah to ni težko. V takem bi gazil cel dan, pa čeprav se je včasih tudi s smučmi udiralo do kolen.

Razmere do planine Stamare so preproste, ampak ta del je itak zanimiv le kot ogrevanje za preostanek. Nadaljevanje do Hrašenske planine je vsaj po moje popolnoma varno, je pa tukaj glavna smučarija. V gozdu je sneg puhast, podlage čez glavo, strmina tudi ugodna, pa še splazit se ne more.

Hrašenska planina danes zjutraj je bila balzam za LCD-ja vajene oči. Res lepo, že kar malo kičasto, ampak mi vse potrpimo. Je pa res, da se tukaj spodobni smučarski pogoji končajo. Sneg postane kložast in nadaljevanje do grebena je bilo kar adrenalinsko. Sam sem napredoval s tehniko zajca (od grma do grma), vmes pa poslušal brundanje pod sabo. Enkrat je zamomljalo bolj, kot bi mi bilo še všeč, nakar se je 100 m naprej v konto pripeljal manjši plazek. To je bilo še preden je tja posijalo sonce. Od takrat sem bil še bolj zajčji.

Na grebenu (iztek Žnidarjeve krnice) je bilo lepo, ampak predvsem estetsko. Smučarsko je neuporaben, ker je spihan do tal. Ampak za gledat je še vedno res lepo.

Potem sem navil proti Vajnežu, ampak sem se, hm… usral. Tista belina, pa nobenega grma vmes, pa greben, itd. Po zajčje ni šlo, tako da sem idejo o Vajnežu tukaj pokopal. No, povsem se nisem predal. Po spihanih trakovih, da slučajno ne bi stopil na kakšen kložast tekoči trak, sem prilezel na Mali vrh, se tam malo nasmejal in odsmučal dol.

Smučarija nad gozdno mejo je bolj bedna, ko pa prideš do prvega ruševja, se pa začne. Puhast sneg, izbire kolikor hočeš, sneg, sneg, sneg. Res dobro. Globokega snega nevajenim ponavljalcem priporočam čelado, lahko si pa za občutek že doma kakšno trsko v glavo vtaknete. Gozd do Stamare je čista zabava, nadaljevanje do Javorniškega Rovta pa tudi povsem užitno.

Malo sem gledal še po Struški, pa ni bilo kakšne gneče. Če sem prav videl, potem je bil gor eden manj kot na Malem vrhu.