Kak mesec nazaj sem se pogovarjal s prijateljem in mu zagotavljal, da ni šanse da grem še kdaj plezat v Rzenik. Ampak saj veste, zarečenega kruha se največ poje. Tako me je v ponedeljek poklical Ante, če bi šel plezat Cedevito v Rzenik. Seveda sem rekel da, kaj pa naj bi počel … gnil doma in se praskal po jaj***???
In sva šla. Zaradi slabega vremena sva se odločila plezati samo prvi, najtežji raztežaj, ki pa je zelo dobro opremljen. Po drugem poskusu sem ugotovil, da je prosto preplezati tak raztežaj trenutno zame še malce prevelik zalogaj. Ante pa je uspel v tretjem poskusu. Kapo dol! Vmes sta naju prestrašila še dva B.A.S.E. jumperja, ki sta skočila z vrha Rzenika. NORO! Nato je začelo deževati in sva odšla v dolino, kjer se nama je pridružil Rok in smo odšli še malo balvanirat.
Včeraj sva se z Rokom odpeljala proti Kotečniku v upanju na boljše vreme. Želja se nama je uresničila in kmalu je sijalo sonce. Oba sva uspela rešiti uganko Rebusa, za Pando pa nama je zmanjkalo džusa. Ga bo pa danes dovolj, kajti čez nekaj minut gremo zopet tja. Ej stari, kva dugaja??? Dugaja, dugaja!
he he, bravo, Đusa pa ne zgleda ko da manjka :))
Ni švoh, ni švoh.