Včeraj sva se z Davidom Pavlovičem (AO Litija) ob skoraj nečloveški uri podala pod enega izmed naj zidov v Julijcih (da se ne zagovorim in rečem “v naših gorah”). Ob soju čelne svetilke sva se odpravila od avta, nato pa na Stari planini s cmokom v grlu občudovala trdnjave Vevnice in Koritniškega Malega Mangrta z razom, ki se je poganjal v jutranje razsvetljeno nebo.
Sama smer po razu se prične strmo in lepo, a kmalu se zaveš, da je raz, ki od daleč zgleda kot nož, od blizu zelo razčlenjen in poln zajed, poči in žlebov, ki omogočajo več prehodov. Zato se predvsem v spodnjem delu smer drži sistema zajed in poči, šele v zgornji polovici pa plezaš v območju raza. Skala je večinoma dobra, a je Meč ponekod skrhan, občasno pa tudi dvo- ali trorezen. Zato ti ugibanje, katero pot ubrati, lahko kaj hitro vzame več časa, kot bi človek želel v takšni dolgi in napeti smeri. Opremljenost je skromna, a se ponuja veliko možnosti za sprotno nameščanje varovanja v dobri, velikokrat odlični skali.
Tako sva v pozni popoldanski uri stopila na vrh Meča in nato med sestopom po zavarovani Poti življenja še malo potrenirala mišice na rokah, dokler se nisva po meliščih pod steno v toplih barvah sončnega zahoda podričala do trav, kjer sva s pogledom na preplezano smer povečerjala, nato pa v v temi in na koncu v soju lune zadovoljna prišla do avta.
Skratka, včeraj sem z Mečem kronal letošnjo lepo hribovsko plezalno sezono.
Nadaljuj na komentiranje
Lepa, lepa. Ob polni riti foušije ti moram res čestitat.
Lepa tura!
To je pa tura, ki me ni pustila ravnodušnega. Bravo! Mi je tista pesmca prišla na misel … o kako bi rad bil zraven… A ne, Keco?
Kar se pa pisanja utrinka tiče, se pa po Cefotu zgleduješ, a?;)
Dobr si kronal sezono, ni kej.
Čestitam! Bomo vidl, če bo krona ostala na glavi…
Čestitke za lepo in težko turo!