V soboto sva z Juretom lezla Sekločo. Že ob prihodu v Mojstrano so naju pozdravile luže od nočnega deževja. Vseeno sva se optimistično pognala proti steni in po cca 1,5 ure totalno premočena prišla do vstopa, no vsaj mislila sva, da je to vstop. Izkazalo se je, da sva vstopila previsoko desno zato sva morala plezati navzdol do vstopa. Prva dva zuga sta obetala lepo plezarijo samo smer ni tako zelo opremljena kot piše v Miheliču. Težave se začnejo od četrtega raztežaja naprej. Tam je bila smer precej težja, kot sem pričakoval. Tudi skala ni bila več tako kompaktna kot v nižjih raztežajih, krušljivost pa se je nadaljevala do združitve s smerjo Jesih-Potočnik. Od tam naprej pa še štirje iztopni zugi od katerih dva postrežeta s čudovito plezarijo v kompaktni skali. Glede na to, da sva zgrešila vstop se spodobi, da zgrešiva tudi sestop. Sestopila sva prenizko proti Lipanci, zato sva bila obsojena na dobro uro trajajoče bluzenje po ruševju, da sva spet prišla nazaj na greben in našla odcep za Kovinarsko kočo. Tako se je celotna tura razvlekla na 12 ur.
Še dobro da sta pravilno ocenila rezervni čas, in da sta čelke imela v nahrbtnikih!