IZPITI IZ ZIMSKE TEHNIKE LJUBELJ 2009

Sredi meglenega hriba, v pršenju dežja in na razmočenem snegu, so se danes od jutra do čez poldan zagnani tečajniki in pripravniki trudili dokazati, da so nauki starejših bratov, alpinistov in inštruktorjev padli na plodna tla. Niso nas samo hvalili! Bilo je resnih opozoril, da “se to da narediti bolje”, a resnost je obvezni del alpinizma, in kritiko sprejemamo. Fotk žal nimam; meglo in dež pa že tako vsi poznate!

Nazaj

Mihova grapa

Naprej

Komna – tečaj zimske tehnike

- Klemen Nučič on 30. 3. 2009 at 15:55
Za dodajanje odgovora se prijavite
Dokler človek ne pade, ne zdrsne, ga ne zasuje plaz, itd., je vsaka tehnika alias znanje v redu. Koliko potem to ob x dogodku vzdrži, je drugo vprašanje. Vidim, da je potrebno dosti vaje, predvsem zato, da veš kje postaviti mejo. Koliko bo zdržalo snežno pobočje glede plazu, koliko bodo držale dereze, cepin, koliko snežna sablja, itd.
Vaja dela mojstra – mojster dela vajo.
- Sebastjan Potočnik on 30. 3. 2009 at 19:29
Za dodajanje odgovora se prijavite
ja se strinjam s teboj, vendar mislim da imajo izpiti še eno drugo težnjo. Ko izbiraš soplezalca ti more bit jasno, da on ve kaj dela. Dokler boš pa dvomu v soplezalca a on ve kaj dela, je bolje biti doma na piru. Zato pa čimvečkrat ponavlat in razmišlat, kaj bi lahko šlo narobe in kako to preprečit. In ko to pogruntaš si šele na začetku.