Navdahnjen od Anžeta sem zarana rinil pokonci in v hrib. Ob 6h sem štartal z Ljubelja, ničemur se nisem dal zmotit. Okrog mene je bil vihar, ampak ni bilo problema, ker je bila itak tema, pa se ni nič videlo. Ampak nad srednjo postajo sem moral popustit. Ni bil to džihad. Enostavno nisem nič videl. Sneg je neslo z vseh strani. Še večja panika je bil spust: pogledal sem kam je treba it, potem pa peljal 10 metrov, pa spet pogledal, pa spet peljal. Oči me še zdaj pečejo. Ampak sezona je pa le odprta.
Slik seveda ni.
Zelenica
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
Dobr dobr. U takmu je zlo fajn ponoc s čelko, se še bolš vid. Je pa z očali življenje lepše 🙂
A drugače je pa smučišče zratrakirano?
Dej pejt jutr ob ene enih peš na Krvavc, k si tako zagnan. Ti si mlad, se boš zjagal, da ne boš traparij počel na sprejemu, mi bomo mel pa zgažen. Sej ti bomo vsi hvala rek’l.
Najprej sem imel čelko, ampak z njo se pa res ni nč vidl. Sem vidu morje snežink do pol metra stran, pa nč drugga. Ko sem ugasnu je blo dost bolš: če sem se izogibal temnih lis, poj nisem zašel v gozd.
še dobro da si ubrnu, ker je za teboj priletel plaz in presekal smučišče na dvoje, tako da v soboto ratrak ni mogel do srednje postaje priti. slike sledijo.