Kraj sten

Z Maticem sva dva tedna nazaj iskala razmere nad Vršičem. Po analizi spletnih objav in fotografij sva bila sklepčna, da bi se znale narediti dobre razmere v Kraju sten (“stranski” vrh v Prisojniku, na vzhodni strani Vršiča).

Po udobnem dostopu – težko najdeš boljšega v naših hribih – si že na snežiščih pod steno natikava dereze, saj je sneg trd kot beton, in pogledujeva navzgor proti suhemu, skalnemu vstopu v Deržaj-Šlibar, najini zastavljeni smeri. Na srečo Matic predlaga, če bi šla pogledat desno za rob, če je potegnjen kak “štrajfn”.

In res, po nekakšnem kotu, pod oranžnimi odlomi, naju zares pričaka beli, zasneženi trak, ki obeta dobro plezanje. Upajoč, da naju popelje vse do zgornjih etaž stene, zaplezava. Varovati se začneva ob prvem nekoliko strmejšem skoku, in po prvem raztežaju se znajdeva v velikanski jami v sredini stene. Drugi raztežaj postreže s strmim snežnim trakom, ki ponuda krasno plezanje, le varovanje je bolj simbolično… Sledita še dva raztežaja, ki naju pripeljeta do položnejših snežišč nekje na sredini stene.

Po njih “poštamfava” proti originalnemu izstopu smeri Deržaj-Šlibar, ki od spodaj izgleda dobro narejen – sneg, napopan na plošče, levo od rdečkaste zajede. Žal se izkaže, da sneg ne drži prav dobro, tako da se morava v zadnjih dveh raztežajih še malo nadelati, da doseževa rob stene. Varovanje je bilo ponovno bolj simbolično, je pa olajševalna okoliščina, da je plata na noter.

Sestop po s soncem obsijanih snežiščih, z lepimi razgledi na pobeljene Julijce, nama da priložnost, da malo urediva misli o lepem vzponu…

Še nekaj formalnih podatkov: plezala sva neko zimsko varianto Spominske smeri Marka Skorenjška (spodnji del), v vmesnem delu sva plezala desno od smeri Loti in Potepinka, v zgornjem delu pa sva zavila v Deržaj-Šlibar. V trenutnih razmerah bi smer ocenila takole: III, 3, 85st. / 45-60st, M4, 500 m.