A bi to? A bi rajši ono? Vedel sem le da bi rad poizkusil radosti zimskega plezanja v naših gorah. Glede na izredno ugodne vremenske razmere, torej pomanjkanje snega in še napovedano meglo sva se z Davidom odločila za Begunjščico. Na »razpis« se je prijavila še sotečajnica Špela, v zadnjem momentu pa je padla še odločitev, da se bo plezalo Zeleniško in Rožičevo grapo. Špela je dan pred odhodom napisala še priprave, meni to niti ni kapnilo na pamet. Dobili smo se ob 7.07 v ponedeljek, 10.2. 2025 na parkirišču v Kokrici, nato pa smo se hitro odpeljali proti Ljubelju. Spakirali smo še zadnje potrebščine v nahrbtnike in jo v kulturnem tempu mahnili proti Zelenici. Vmes nekaj kratkih pavzic, v roku slabe ure pa smo stali pod vstopom v Zeleniško smer.
Sledila je hitra uvertura v ledno in snežno plezanje, »mau pikn notr, pa če stuji pol se obes gor, to drži«, če nekako povzamem besede najinega inštruktorja. Seveda smo preverili tudi znanje izdelave sidrišč, nato pa smo hitro začeli s plezanjem. Preden bi se obrnil je David že napel prvi raztežaj in ker sem zadel krajšo polovičko vrvi, sem plezal najprej. Seveda, jaz prvič v snegu in ledu, sem se obračal malo štorasto in podiral smer Špeli na glavo (ups). Po drugem skoku mi je zadeva postala približno jasna, in smo napredovali hitreje, zadnji raztežaj že brez varovanja. A brez zapletov ne bi šlo, seveda sem vzel dvoje tanke rokavice ker je bil napovedan plus. Po preplezani Zeleniški smeri so bile prve že mokre in me je pošteno prezeblo, druge sem namočil na sestopu. Dobro da je David imel ene viška. Lekcija za naslednjič. Sestopili smo po grapi v SZ grebenu, kjer so bile že narejene stopnice, tako da je bil sestop prav prijeten.
Nato smo se podali v Rožičevo grapo, ki je šla še hitreje kot Zeleniška. Snežne razmere so bile za odtenek boljše, vsaj na obeh skokih, ali pa se mi je tako le zdelo. Po drugem raztežaju smo pospravili vrvi in nadaljevali nenavezani. Grapa je bila preplezana v trenutku, oziroma toliko kot traja ura in pol ko res uživaš. Sonce je žal zamenjala megla, a nas to ni ustavilo. Prečili smo nekaj malega grebena in nato sestopili po Centralni grapi, ki je bila že precej zdelana. Seveda je pomanjkanje kondicije naredilo svoje, David in Špela sta mi ušla naprej, jaz sem počasi drsal po grapi navzdol, vmes pa vsake 20 korakov treniral zaustavljanje s cepinom. Na Zelenici smo sneli dereze in pospravili opremo, potem pa smo se začeli vračati proti avtu, kjer smo bili 7 minut čez tretjo, 7 minut za časovnico, torej točno toliko kot smo zjutraj zamujali.
Še enkrat hvala obema soplezalcema za nepozabno izkušnjo!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.