Led & višina (Cogne & Punta Helbronner)

Čez praznike smo se štirje zagreti (Matevž, Matej, Kristina in jaz) odpravili proti Cognam z namenom plezanja ledu in z malo sreče še plezanja smeri na višini.

Prvi dan (27.12) smo se zapeljali v dolino Valsavarenche z namenom plezanja slapu Antares (WI-4), za katerega smo vedeli, da je narejen. Žal je to vedelo tudi pol Italije, tako da so bile pred nami že zgodaj zjutraj vsaj tri naveze in smo se odločili spremeniti cilje. Odločili smo se za naključni slap, ki smo ga videli po poti. Po plezanju smo našli informacijo, da smo plezali Cascata di Grand Clapey (WI-2+ 200m), ki je bil glede na lahko oceno kar zanimiv. Ni bilo namreč nobenih sledu, da bi ga kdo pred nami pred kratkim plezal, prav tako so se lastnosti ledu široko spreminjale: od masivnega suhega ledu s “talarji” do tankega “plastelina” in pa z nekaj gejzirji vmes.

Po sestopu smo se še polni energije na turnih smučeh namenili proti bivaku Vittorio Emanuele II pod Gran Paradiso. Ideja je bila prespat v zimski sobi in smučati z vrha, če bi razmere to dopuščale. Žal se je izkazalo, je z višino količina snega kvečjemu upada (vse spihano) in da smo ga zaenkrat še največ videli v Postojni :). Zato smo na slabi polovici dostopa raje obrnili in se z nočjo vrnili proti Cognam.

Drugi dan sta Matevž in Matej napadala led v Cognah, s Kristino pa sva se odpravila v Courmayeour in se z gondolo po gosposko odpeljala na Pointe Helbronner. Ogledanih sva imela par smeri na Tour Ronde na 3792m. Dostop do smeri sva opravila na smučeh in je naravnost fantastičen.

_{^{Tour Ronde najbolj levo, po poti dobro vidne razpoke}}

Idejna smer je bila čez severno steno ampak nama je bilo čedalje jasneje, da bo časovnica prvi dan težko izvedljiva, saj prva gondola vozi šele 8:30, dan pa je kratek. Plan je bil tako po hitrem postopku spremenjen na vzhodno steno (Southeast Ridge/East Face/Colle Freshfield), kjer bi sicer v vsakem primeru sestopala. No, informacije so kazale v smer, da je smer preplezal že vsak drugi italijan in njegov kuža, s prvim vzponom daljnega 1867 in relativno lahko oceno AD (včasih celo PD+). Ravno da nisem predlagal, da vrvi odloživa v priročni Bergschrund (krajno zev), ker da tole še Teranova ni in bova itak čez par ur že nazaj.

Ups. Kar kmalu se je pokazalo, da ne bo ravno tako enostavno. Sneg/led je bil namreč popolnoma nedotaknjen, kot da sva tukaj prva po mesecih. Sonce je ogrevalo minimalni del grebena višje, a je bilo dovolj za pogosto obsteljevanje s skalami. Naklonina in razmere ravno take, da ne veš, ali bi se navezoval ali ne. Plezala sva v težkih pancarjih in z vso možno opremo, višina 3500m+ brez aklimatizacije pa tudi ni pomagala. Tako sva po dobri uri komaj premagala Bergschrund in začetno strmo snežišče in prišla do prvih tehničnih težav, kjer je postalo jasno, da če hočeva do izhodišča pred temo, bo treba obrnit.

Dol je šlo hitreje in ker sva imela še nekaj časa, sva se povzpela na bližnje sedlo, ker so razmere za smučanje zgledale fenomenalne. Razgledi so neverjetni in smuka nazaj je bila fantastična. To pa je vrhunski povratek s ture.

Načrtovala sva spanje v zimski sobi koče Torino za aklimatizacijo in možnost zgodnejšega štarta. Soba je dobro opremljena z odejami in celo elektriko. Dobila sva družbo štirih italijanskih plezalcev s katerimi smo se super ujeli, smo pa vsi prav kmalu zaspali.

Drugi dan sva se odločila za napad na isto smer, tokrat z malo več spoštovanja in ob zgodnejši uri. Odpadlo je večino nepotrebne robe, s sabo sva vzela poleg osnovne opreme okrog 3 ledne vijake in 6 metuljev. S prvo svetlobo sva se odpravila čez ledenik in ob 9h že štartala s smerjo. Še Bergschrund je deloval precej bolj prijazen kot prejšen dan, se je pa zelo očitno prestavil. Aklimatizacija in že narejene stopinje so bile pravo odrešenje in čez snežišče sva se sprehodila, kot da ni nič (to je pa že bližje Teranovi).

Na vrhu snežišča je bilo nadaljevanje možno po večih možnostih. Originalna varianta nobenemu ni bila preveč všeč, tako da sva se navezala in poskusila drug prehod do grebena. Plezanje je bilo zelo zanimivo, od neudobnih prestopov na izpostavljene skale, basanja čez kamin, tankega ledu in pa psiho-odseka z relativno položno (ranga 45°), manj kot 10m dolgo gladko granitno skalo, prekrito z neuporabnim pršičem, ki ni imela nobenega stopa. Na to ploščo se je bilo treba skobacati slab meter visoko: levo se je zaključila v zraku, desno pa je imela drugo masivno ploščo pod približno pravim kotom. V tem kotu je bilo minimalno ledu in pa nekaj par-milimeterskih razpok, ki so omogočale napredovanje s cepini.

Na grebenu težavnost spet pade ; sledi sprehod po sončni južni strani do zadnjega skalnega dela.

Na vrhu uživanje v fantastičnih razgledih že nekaj čez poldne, nato pa nazaj do konca grebena in poln 60m abzajl do snežišča. Še zadnje ukvarjanje z Bergschrundom, ki je pridobil kar nekaj novih razpok in jasno nakazal širino 10-20 metrov in sva nazaj na smučeh že udobno okrog 14:30. Sledi fantastična smuka in brez težav ujameva zadnjo žičnico v dolino in povratek v Cogne.

Zadnji dan sva se odločila za ledno klasiko – slap Patrì, za katerega sta Matevž in Matej poročala, da je v super stanju. Podrobneje ga v nadaljevanju opiše Matej. Slap je čudovit, mene pa je je enostavnost plezanja v spodnjem delu pošteno zavedla in sem v najtežji raztežaj zaplezal z premalo vijaki in preveč samozavesti. Sledilo je nepotrebno ožemanje cepinov in tudi sedenje v enem. Za ta 40m 80° odsek se splača vzeti zadostno število vijakov, je kar precej dolg in pokonci glede na oceno (III+). Sidrišče je skrito v jami rahlo desno na koncu raztežaja (levo, vidno že po poti, je lahko previsoko v skali in težko dosegljivo).

Matej in Matevž sta v času najinega obiska Helbronnerja plezala led v dolini.

Sledi Matejev opis doživetij.

Drugi dan okoli 7:30 sta naju Miha in Kristina odložila na parkirišču v dolini Valnontey, od koder sva se polna elana podala naprej po dolini proti slapu Patrí. Imela sva dober tempo, a vseeno tik pod slapom naletela na eno navezo, ki nama je prijazno odstopila prednost naju spustila naprej. Kasneje se je v slapu gneča še povečevala. Nič čudnega, saj gre za čudovito klasiko, ki ni pretežka, mestoma pa vseeno dovolj resna za ledno-plezalske sladokusce. Prvi raztežaj je solidno pokonci, potem sledi kratko snežišče, nato krajši, a strm val. Sledi daljše snežišče, potem pa en raztežaj skoraj čisto pokončnega, mogočnega stebra. Od njega pod previsom desno in po zavesi navpično navzgor v zadnji žleb, ki pa je bil mestoma suh.
Razmere v slapu so bile odlične. Led je bil ravno prav odtajan za prijetno plezarijo. Na vrhu smeri sva si pripravila spust po vrvi, levo od slapu (hidrografsko gledano). Prvih nekaj metrov je še položnih, potem pa ca. 45 metrov luftig spusta – wuhuuuu! 😊
Sestop sva do konca nadaljevala peš s še hitrejšim tempom kot na dostopu, saj sva lovila brezplačen avtobus iz doline proti Cognam. Na najino veselje sva avtobus ujela.

Tretji dan sva bila odvisna od avtobusnega prevoza že zjutraj, zato sva nekoliko dlje spala in zajtrkovala šele ob 7:30. Tokrat sva se odločila za drugo dolino in nekaj, kar bo »ziher« dovolj dobro narejeno – ni nujno, da je slap. Avtobus naju je odložil v Lillaz-u, od tam pa sva jo mahnila v dolino Valeille in že kmalu na njenem začetku zavila v strmino proti grapi Lillaz Gully. V nekih boljših, snežno obilnejših (bolj zalitih) razmerah, zna biti to verjetno kar prijazna grapca, naju pa so sprejeli odjuga, manjša količina snega od pričakovane in verjetno nekaj več suhe skale kot bi si želela. Na vrhu sva bila s smerjo in najinim vzponom kar zadovoljna, nisva pa se prepustila slavju, saj sva (spet) lovila avtobus. Tokrat manj uspešno – avtobus sva zamudila, sva pa že nekaj minut kasneje uštopala prijazno domačinko, ki naju je odložila blizu našega apartmaja. Tud dobr! 😊

Četrti (in s tem zadnji plezalni) dan smo se skupaj zapeljali v dolino Valnontey. Miha in Kristina sta se na podlagi najinih informacij in pohval odločila za Patrí, midva z Matevžem pa sva naredila napako, saj sva izbrala slap Gran Val. Že na dostopu sva prezgodaj prestopila potok in zato izgubila nekaj dragocenega časa. Sledilo je še manjše razočaranje na vstopu v slap, ki je zgledal precej slabo narejen (pretoplo vreme). Drugi raztežaj je zgledal še slabše, vendar ga je Matevž vrhunsko zborbal naprej. Jaz bi moral »pokasirati« tretji raztežaj, vendar sva zaradi kombinacije pretankega ledu, potoka, ki je tekel pod plastjo prej omenjenega ledu in sonca, ki je posvetilo v vrh na tem mestu raje obrnila. Vrnila sva se do parkirišča, kjer sva ugotovila, da sva ravno zamudila avtobus, zato sva si privoščila osvežilni napitek in uživala v zadnjih sončnih žarkih. Potem sva se peš odpravila proti Cognam, vmes pa uspela uštopati prijazen francoski par, ki je bil tu na počitnicah.