Kogel in Skuta

Že na začetku ture se Matic pritožuje, da se zadnje čase objavljajo le tečajniški utrinki, a si na koncu dneva zaželi prav to – še en tečajniški utrinek 😛 No tudi prav, tura je bila, sploh zame, fenomenalna in si brez problema prisluži par besed. 

Za četrtek se odločiva izkoristit jesenske tople dni kar v Kamniških koncih in ob sončnem vzhodu že rineva po napol podrti stezi proti Koglu. Južna stena je prijetno obsijana s soncem in po nadležnem vzpenjanju po strmih travah se lotiva smeri Šmid-Virens (150m IV+/III). Smer je kar dobro opremljena s klini, možnosti za vmesno varovanje je dovolj, sidrišča so urejena, se pa vsake toliko (seveda nenamerno) izkaževa pri iskanju ne ravno najlažjih prehodov čez skalo. Skratka, uživancija na zabavni smeri in lepi skali se konča na polički s čudovitim razgledom na Velike pode in naslednje izhodišče – južni raz Skute (350m IV+/III). 

Še nekaj hoje in znajdeva se pred prvo vstopno rampo na južni raz. Dva raztežaja po rampi in raz se uradno začne. Orientacija po spodnjem delu raza mogoče ni vedno čisto očitna, naslednji trije raztežaji vijugajo med zanimivimi detajli, smer pa se umika levo in desno po razu. Zgornji del smeri je enostavnejši in poteka bolj ali manj po razu, možnih je sicer nekaj variant in v stilu tega dneva (seveda spet nenamerno) ubereva težjo varianto po desni strani raza, čez dokaj zoprn kamin. Dalje čez razgleden razgiban greben in na koncu skozi naravno okno tik pod vrhom. Smer je res lepa in zračna, opremljena s kar nekaj klini, vseeno pa dodatna varovala pridejo zelo prav. 

Ob poti naju ves čas spremljajo kozorogi, druge žive duše nikjer – očitno se vsi plezalci še martinčkajo v Paklenici. Moje tečajniško počasno obračanje v skali pridela še kakšno dodatno uro (ali pa mogoče dve 😛 ) in na vrhu Skute ravno ujameva sončni zahod. No, lahko se tolažim, da sestop brez čelk niti ni bil planiran, so dnevi že kar kratki… Slediva, na srečo lepo markirani, zelo zahtevni poti po grebenu do Malih podov. Pri bivaku pod Skuto pod zvezdami pojeva sendviče in sestopiva po strmi gruščnati poti čez Žmavcarje v dolino – no ta del poti se pa potem že kar vleče 😀 

Za konec, Matic hvala ti za krasno celodnevno turo in res nepozabno dogodivščino 🙂

Dodaj odgovor