Zaključni tabor NAŠ – Gesäuse

Letošnjo nadaljevalno alpinistično šolo smo pripeljali do točke, da nam je preostal le še zaključni tabor. Na podlagi vremenskih napovedi in časa / dopustov in z ozirom na druge tabore smo se odločili, da “skočimo” za ca. 4-5 dni v Gesäuse na Avstrijsko Štajersko. Po nekaj odpovedih s strani ostalih tečajnikov smo za tabor ostali trije udeleženci (sam sem do zadnjega iskal +1, da ne bi bilo potrebno plezat v 3), jaz, Anamarija in vodja (g. ravnatelj NAŠ), Uroš. 🙂

V sredo, 04. 09. zjutraj Ana in Uroš pobereta mene in mojo kramo kar doma (kašn gospod sm js!) in odpeljemo se proti nacionalnemu parku Gesäuse (preko Ljubelja in po celovški obvoznici in nato skozi Murtal). Vasi v prelepi pokrajini bežijo mimo, z Urošem občudujeva velikost gruntov, Ana pa študira vodniček. V dobrih treh urah smo že na obrobju parka Gesäuse (v bližini Admonda), kjer se odločimo za prvi cilj: smer Herbst-Scholz v Z steni Admonter Kalbinga. Z Ano imava malo težav najti vstop v smer (mene zelo mika že nek žleb na JZ strani), vendar na koncu najdemo značilen kot poleg velikega previsa… Smer splezamo v ca. 3-4 urah, nekje na polovici se z Ano zamenjava. Za izstop je možno uporabiti 2 varianti druge smeri (Südgrat ali nekaj takega). Seveda pomotoma izberemo težjo in zarinemo v slabo 5ko. Z vrha do izhodišča vodi normalna pot. Iz avta smo poskusili priklicati kamp (Forstgarten), vendar brez uspeha – upam, da je kdo še tam, da bomo sploh lahko kampirali. 🙂

Ko pridemo v kamp je recepcija že zaprta in zaklenjena, k sreči pa je dovolj prostega prostora, zato si izberemo nam najljubše mesto, postavimo šotora, skuhamo večerjo in naredimo malo plana za naslednji dan.

Zjutraj se recepcija v kampu odpira (šele) ob 8:00 in šele takrat smo lahko opravili check-in, nato pa smo se odpeljali novemu cilju naproti. To je bila 450 m smer Gummikiller v J steni Kleiner Ödstein-a. Dostopa je kar precej, je pa zato smer lepa – polna plat, manjših žlebičev in večjih žlebov. Vse drži, samo plezalnikom je treba zaupat (s tem imamo še malo težav). Razdalje med svedrovci so kar dolge, možnosti za ostalo vmesno varovanje pa (skoraj) ni. Potegnili smo kakih 17-18 raztežajev. Za sestop sta možni dve varianti: dolg in kompleksen sestop čaz greben ali pa nekih 12 spustov po vrvi. Nič od tega ni kratko, a ker so štanti navrtani, se odločimo za spuste po vrvi. Do avta prispemo v trdi temi, vseeno pa si v kampu (v soju čelk) skuhamo odlično večerjo in popadamo v spalke.

Tretji dan je napovedano slabše vreme, že pri zajtrku je padlo nekaj dežja. Ravno prav – bomo imeli pa rest-day. 🙂 Vseeno se spravimo do najbližjega plezališča, kjer presenečeni ugotavljamo, da je skala verjetno skoraj slabša, kot v hribovskih smereh, ki smo jih plezali pretekla dva dneva. Kaj kmalu se naveličamo, sproti naredimo še malo seznama za nabavo in se odpeljemo proti Admontu. Nabavimo, kar je “na listku” in se sprehodimo še po samostanskem vrtu, ki je res fascinanten. Tukaj je menda še največja samostanska knjižnica na svetu (pa nismo imel članskih izkaznic, zato nismo šli notr). Vrnemo se v kamp, skuhamo, pojemo in naredimo plan za naslednji dan.

Ker smo se malo spočili in smo lahko nekoliko prej vstali, smo si spet lahko privoščili nekoliko daljšo turo. Spet smo imeli dokaj dolg dostop (delno smo ga že poznali od četrtka), potem splezali 170 m dolgo smer Gaudiwipferl v podstavku Festkogla, od koder smo naprej nadaljevali v klasiko Peterkaführe (350 m). Glede na vodniček naj bi bilo varovanje na kline in pomična varovala, vendar so tudi v tej smeri (dokaj novi) svedrovci. Je pa res, da so precej narazen. Detajl smeri je plata 5-, res čudovita plezarija – kar prehitro je zmanjka. V zgornjem delu je smer nekoliko bolj sitna in manj lepa. Na vrhu smeri se razvežemo, sledi še ca. 50 višinskih metrov lažje plezarije / iskanja najlažjega prehoda do vrha Festkogla, od koder potem sestopimo po “markirani” poti. Tekom sestopa se ne moremo načuditi vsem skalnatim oblikam, ki nas spremljajo. Tokrat smo kljub dolgemu sestopu pri avtu še v soju dneva. Na hitro skočimo še v trgovino po solato in manjšo zalogo piva. Večerna rutina v kampu je podobna tistim od prejšnjih dni, le da danes že kar malo proslavljamo. Jutri bo naš zadnji dan tu in bomo šli še nekaj kratkega in lahkega splezat, check-out smo uredili že danes, ni več skrbi. Vsi plani, ki niso bili uresničeni, definitivno še pridejo na vrsto – zdaj malo bolje poznamo geografijo teh koncev in bo naslednjič vse lažje. S takim zaključkom se odpravimo spat.

Naslednje jutro se nam nikamor ne mudi. Na šotorih je še rosa, počasi začnemo pospravljat. Dogovorjeni smo, da gremo spet plezat v Admonter Kalbing (ker je na poti proti domu), ne pa še čisto, kaj bi šli. Okoli 10h imamo našo kramo naposled le nabasano v avto in krenemo proti Oberst-Klinke Hütte. Dostop je podoben (malenkost daljši) kot prvi dan, smer Gämsenweg pa lahka in kratka (200 m). Od konca smeri do vrha je še nekaj lažjega poplezavanja. Sestop že poznamo. Ko se pripeljemo v dolino, smo malo lačni, zato se ustavimo v smučarski koči na parkirišču. Naročimo pijačo in ko vidimo cene menijev nas lakota mine. 🙂 Sledi še vožnja domov, z Urošem spet občudujeva grunte, na slovenski strani Ljubelja nas ujame nevihta (mi smo pa prej 4/5 dni imel šajbo!). Tabor zaključimo z večerjo in analizo pr Gorenc.

Pod črto bi tabor označil za lep in uspešen z več razlogov. Preden smo šli, smo o tistem območju imeli zelo malo informacij, niti nismo imeli nobenih idej, kaj bi tam radi plezali. Ko pa si enkrat tam, se moraš malo zbrcat in razmislit, pogledat kak zemljevid,… dobiš malo občutka, kje si nastanjen, koliko je vožnje do tam in koliko do tja, koliko je dostopa, kakšni so sestopi. Plezaš strukture, ki jih v domačih gorstvih ne, plezaš v troje, kar ponavadi ne. Narediš okvirne plane za naslednjič (ja, ziher se vrnemo!). Predvsem se maš pa fajn – poleg plezarije smo se precej presmejal pa noro dobr smo jedl.