Na petkovo jutro sva s Hano dostopila proti Veliki dnini in se po nekaj zoprnega boja z ruševjem znašla na melišču pod steno. Glede na neobiskanost teh koncev sva pričakovala, da bova v steni sama, vendar sva kmalu zaslišala glasove iz najine smeri. Verjetno se ne zgodi velikokrat, da bi bilo v tej smeri več navez v istem dnevu, saj se letošnje vpise v skrinjici na vrhu lahko prešteje na prste ene roke!
Ker je naveza pred nama ravno začela s plezanjem težjih raztežajev, se nama ni pretirano mudilo. Začetek plezanja po grapi/kaminu ni obetal nič dobrega, a izkazalo se je, da je bil to še najbolj zoprn del cele smeri. Ko sva se navezala in začela s pravim plezanjem, pa se je kvaliteta skale v trenutku izboljšala. Sledili so res lepi raztežaji, kjer sva uživala v vrhunski skali in lepi izpostavljenosti pa tudi opremljenost smeri je dobra.
Raztežaj z detajlom sva zgrešila, saj nisva prečila dovolj v levo, zavedlo naju je sidrišče pod previsom in klina višje gori (sicer z vponkama – slab znak!). Imel sem občutek, da nekaj ni prav, a vseeno nadaljeval, saj je bilo plezanje lepo, a tudi precej težko. Nad klinoma me je zaposlila poč z nekaj trave, kjer se ni dalo urediti varovanja, nad detajlom pa sem bil hvaležen za šalco in poko za klin, nato pa me je gladka prečka v desno pripeljala v lažji svet. Višje gori sem po polici v levo okrog roba prišel nazaj v smer pod znamenito zajedo. Raztežaj v zajedi je prekrasen, strm in z dobrimi oprimki v čvrsti skali!
Smer se nato položi in po dveh lažjih raztežajih sva se razvezala in poplezala še dobrih 200m proti vrhu Rakove špice. V nasprotju z nekaterimi objavami na spletu se nama je poplezavanje in iskanje prehodov zdelo čisto simpatično! Res je, da je skala spet slabše kvalitete, a vendar to ni nič nenavadnega za naše hribe, izpostavljenost pa tudi ni pretirana, zato sva v zgornjem delu stene prav uživala.
Sestopiti sva nameravala v Spodnji Dolek in potem čez Rdečo škrbino nazaj v Krnico, vendar naju je premagala lenoba in sva raje sestopila v Vrata. Prepričan sem bil, da karma deluje in se bo prevažanje dveh Romunov po vzponu v Bavarski in Dolgi nemški smeri nekako povrnilo. Res sva kar hitro našla prevoz s kolesarskim parom iz Španije – zanimivo, punca je bila rojena v Romuniji. Samoiniciativno sta naredila ovinek in naju namesto do Kranjske Gore odpeljala prav do 3. ovinka vršiške ceste in nama polepšala že tako čudovit dan.
Vau, lepa izbira in dobra tura. Bravo!