Dneva za Mojstrovke

Po krajši pavzi mi sotečajnik Jakob javi, da je poškodba stopala sanirana in oba hitro stopiva v akcijo. Že dolgo si ogledujeva severne stene Mojstrovk, zato se z Uršo dogovoriva za Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki (V+/IV-V, 450m). Kljub zgodnjem štartu nas na Vršiču pričaka par avtov, a se kmalu znajdemo sami na stezici, ki vodi do naše smeri. Ob hoji in borbi z pajki oba z Jakobom navdušena občudujeva steno in celoten ambient – “a kr tukej bomo danes plezali?!”

Vstop v smer nam pomaga najti nekoliko potolčena rdeča čelada (ki zdaj čaka lastnika v Erjavčevi koči), od tod pa poplezamo še do lope, kjer se navežemo in si uredimo sidrišče. Takoj v štartu doživimo prvo preizkušnjo v obliki nekoliko smotanega previsa, ki nas (no vsaj mene) pošteno ogreje in našuta. Po krajši pavzi na sidrišču otresemo roke in zarinemo naprej – sledi bolj prijetno plezanje po kaminih, nato pa po izraziti in ne preveč zahtevni polički do velike kotanje. V tem prvem delu nas skala in smer nista preveč navdušili, vendar nas “ta lep” del smeri in pa slavna prečka še čakata. 

Po seriji težjih, a lepših raztežajev zagledamo na levi slavni prusik, ki označuje težjo varjanto prečke. No tja sigurno ne gremo, zato splezamo še par metrov višje in nato v levo na izpostavljeno in res hudo poličko, ki postopoma postaja vse širša in lažje prehodna. Tako nadaljujemo vse do izstopnega kamina, ki pa ga je težko zgrešiti, saj v njem visita dva štrika za base jump-erje. Navdušeni po parih res lepih raztežajih preplezamo še ta zabaven kamin ter se kmalu znajdemo na sedlu med Malo in Veliko Mojstrovko. Tam nekaj prigriznemo, se naužijemo razgledov, razdelimo opremo in hitro švignemo do avta. 

Sledi še obvezna analiza v že poznani postojanki na poti domov, ob kateri sklenemo, da smo odlično izkoristili prost ponedeljek in preplezali eno res zanimivo smer – v spodnjem delu nas (nekoliko krušljiva) skala in smer nista preveč navdušili; od kotanje naprej pa povsem druga zgodba, vendar pa je bila orientacija toliko bolj zahtevna (če zaideš se lahko hitro znajdeš v težjem svetu). 

Mine dan in že se je gledalo možnosti kaj iti plezati z Urbanom. Odločitev pade, da se gre ponovno plezati v stene Mojstrovk, le da se gre sedaj malo naprej do naslednje. Tako smo se odpravili plezati Steber revežev v Zadnji Mojstrovki (V-/IV+, 500m). Vstop z malo skupnega truda najdemo hitro in že smo v smeri. Plezarija je šla lepo, le do detajla smeri smo verjetno potegnili malo svoje variante, kakor je za to smer že kar značilno. 

Ker sva imela svež spomin (dva dni star) glede primerjave Stebra revežev in Kovinarske smeri, bi kakovost skale bolj pohvalila v Stebru, samo naloženost pa v Kovinarski. Steber revežev je v vmesnih raztežajih manj konstanten in to je tudi razlog zakaj se tu pa tam najde kakšen več naložen kamen.

Tekom obeh dni sva se z Jakobom ogromno naučila in sva zelo hvaležna Urši in Urbanu, da sta si vzela čas in naju peljala na tako fajn turi!