Debela peč

Prejšnji torek (16. 7.) smo z Nino in Urbanom splezali smer Jesih – Potočnik (IV/III, 600m). Zaradi severne lege stene in stabilne napovedi se nam zjutraj ni prav nič mudilo in smo se lahko fajn naspali; pa še med tednom smo bili in se nismo preveč bali za kakšne naveze pred nami. Slednje se je izkazalo za pravilno domnevo, saj smo bili edini v steni; to pa je kar plus, saj baje kar hitro prileti kakšen šoder od navez nad tabo.
No kakorkoli, odločili smo se, da dostopamo iz Radovne, čeprav je Krma trenutno še vedno zaprta za promet. Parkirali smo pred zaporo, cca. pol ure stran od Kovinarske koče. Lovska pot je do začetka stene (in vstopa) prav lepa in jasna potka, izgubi se pa edino takoj na štartu za kočo, kar pa je povzročil lanskoletni vetrolom.

Pod steno smo se opremili, en ruzak pustili pri potki in zarinili v smer. Do prvega kamina je šlo hitro, saj lažji skrotast teren dopušča nenavezano gibanje, še vseeno pa je potrebna velika previdnost in zbranost. Nekatere naveze nadaljujejo nenavezani celo do drugega kamina oziroma detajla smeri, ampak štrik ni bil čisto nič odveč tudi čez tisti prvi kamin. Časovno se nam pa tako ali tako ni prav veliko poznalo, saj je Urban vlekel praktično cele dolžine in smo napredovali kar hitro. Štantov in klinov je itak čez glavo, drugače pa še kakšnega zabiješ in se tako ne rabiš preveč obremenjevati z iskanjem tistega “pravega” štanta.

Detajl smeri predstavlja že prej omenjeni sluzast kamin (IV+), ki ga pa je vsak od nas splezal malo po svoje. Meni gvozdenje ni nič dišalo in se mi je še najbolj obneslo plezanje predvsem v razkoraku kolikor visoko gre, potem pa prestop na desno stran, ko najdeš prave oprimke – že kar visoko v kaminu. Smo se pa tu končno malo ogreli, saj je načeloma smer prej in potem relativno lahka.

Po detajlu sledi še nekaj raztežajev lepe in lahke plezarije. Zadnje 4 sva uspešno odvodila tudi midva z Nino (vsak 2). Za izstop pa smo izbrali levo varianto, kjer lahko plezaš (oz. bolj kot ne hodiš) ob notranjem robu stene ali pa vse skupaj malo začiniš s plezanjem po lepih in zelo pozitivnih platkah. Kmalu pa te vse skupaj pripelje malo pod vrh, kjer sledi še čisto kratek sprehod do udobnega travnatega vrha Debele peči.

Po kratki malici in bosonogem postopanju po mehki travi pa je sledil še sestop po lovski poti. Ta zgornji del poti je definitvno zahtevnejši kot tisti spodnji do stene. Nujen je nek smisel za iskanje lažjih prehodov, da se ne znajdeš prehitro v kakšnem (pre)zahtevnem podrtem skoku – po drugi strani pa je Urban tu že sestopal, kar je bil pa itak glavni bonus. Vseeno pa tudi najlažji prehodi pomenijo občasno plezanje navzdol, kjer pa je potrebna velika previdnost, sploh ker je za tabo že kar nekaj ur plezanja. Kljub vsemu smo pot zadeli v nulo in se še kar hitro znašli pri naši odvečni robi. Sledil je še lažji del sestopa, kjer pa se je še najbolj vlekla tista zadnja ravnina od koče do avta. Po turi smo izvedli še obvezno analizo in rehidracijo pri Aljažu – da se malo lepše izrazimo 😉