Tabor Centralne Alpe: Namesto Švice – Francija!

Letošnji tabor v Centralnih Alpah smo imeli namen izpeljati v Švici, nad dolino Val Bregaglia. Toda bolj, ko se je bližal datum odhoda, bolj deževna je bila napoved, podobno kot z vremenom pa so začele kapljati tudi odjave. Nazadnje so udeležbo stornirali še Urša, Hana, Nejc in Katarina, tako da smo na koncu na četrtkovem ferajnu za izlet ostali samo še štirje kandidati: Matic, Matevž, Uroš in moja malenkost.

Po svoje se nam je zdelo škoda, da je udeležba tako majhna, hkrati pa nam je to omogočalo res veliko fleksibilnost, saj smo se na pot odpravljali samo z enim avtom. Pa tudi ekipa je bila super, res smo se dobro ujeli! Zaradi nestabilne vremenske napovedi smo prestavili odhod na nedeljo zvečer, naše poglede pa usmerili proti ultra-klasični gorski destinaciji, enem in edinem Chamonixu. Lahko bi rekli, da smo izkoristili staro modrost, ki se tiče centralnih Alp: ko v Švici dežuje, se ozri bolj na zahod, kjer je vreme bolj sončno.

Prvo dejanje: Chamonix

Po pozno-večernem štartu iz Slovenije in nočno vožnjo čez italijanske avtoceste se okrog 8. ure zjutraj znajdemo v Chamonixu. Po debeli uri pakiranja robe smo pripravljeni, in z gondolo se popeljemo do srednje postaje, Plan de l’Aiguille. Med množico turistov in pohodnikov si v miru vsaka naveza ogleda dnevni cilj. Zaradi nočne vožnje smo nekoliko utrujeni, tako da si obe navezi za prvi dan zastavimo “ogrevalne” cilje v spodnjih etažah Aiguille du Peigne. Ob sončkanju na terasi gondole nam je kmalu jasno, da se nam nikamor ne mudi – v naših smereh se namreč že drenjajo naveze. Zato prav v miru poskrijemo velike nahrbtnike, se napravimo v plezalno opravo in počasi odpravimo našim ciljem nasproti.

Z Maticem plezava “uvodno turo” področja, greben Papillon. Pričakovala sva lahko “grebenčkanje”, kjer bova v nekaj urah čez smer. No, izkaže se, da greben postreže z lepo, konstantno, prav super plezarijo, ki je kar nekaj časa ni konec, proti koncu pa tudi ujameva predhodne naveze, kar naju dodatno upočasni. Tako se zamudiva za celoten dan, in dol pod steno prispeva že v ugašajočih žarkih dneva, precej kasneje za Urošem in Matevžom. Onadva sta bila modra in plezala nekoliko krajšo smer Éperon des Minettes, ki se vije desno nad sestopno grapo. Če prav pomnim, sta povedala, da sta smer na nekaj mestih zgrešila, pa še tekom dneva smo vsi lahko opazovali helikoptersko reševanje plezalca, ki se mu je nekako uspelo poškodovati pod vstopom v njuno smer. Razlog in poškodba sta nam ostala neznana 🤔.

Naše skrbi, kje bomo spali, razblinita Uroš in Matevž, ki v času, ko čakata na naju z Maticem, naredita izvidnico do jezera Lac Bleu, kjer nekaj ljudi že postavlja šotore. Uradno je sicer kampiranje povsod prepovedano, vendar se – kot kasneje izvemo – ob jezeru Lac Bleu tolerira, in velja kar za “klasično” bivak destinacijo področja.

Po večerji in postavitvi šotorov nas vse odreže in v šotore popadamo kot ubiti…

Naslednji dan se z Maticem zapodiva proti vrhu Aiguille du Peigne. V spodnjem delu poplezavava po krajših skokih in dostopni grapi. Prvič se naveževa na vrhu dostopne grape, kjer naju čakata dva raztežaja grebena, ki naju pripeljeta do široke police, ki se pne nad centralnimi ploščami Aiguille du Peigne. Poplezavava levo, za žendarja, po snegu, desno navzgor, in nazadnje le prispeva do sedelca, kjer se začne bolj strma plezarija. Ko zagledava gužvo nad seboj, hitro opustiva idejo, da bi se na vrh povzpela po jugozahodnem grebenu (in znamenitni Lépineyevi poki). Prijazni guido naju spusti naprej, in po normalki, z vodičem za petami, v hitrem tempu oddirkava na vrh. Normalka na Aiguille du Peigne ni pretirano težka (4b), ponuja pa dobro, ponekod tudi izredno strmo in izpostavljeno plezarijo na ošpičen vrh, kjer se na nekaj kvadratnih metrih začnemo nabirati naveza za navezo. Vse smeri se namreč končajo na vrhu, kjer vse naveze čaka spust po eni in edini abzajl pisti. Po dveh dneh gneče nama začenja postajati jasno, da ima kratek dostop do tako fantastičnih špic svojo ceno…

Medtem, ko midva plezava na Aiguille du Peigne, se Uroš in Matevž odpravita proti sosednji šamonijski igli, Aiguille de Blaitière, oz. točneje njenemu vznožju. Tam ju čaka smer Voie Abert v grebenu Lames Fontaine, kjer se zabavata z začinjenim plezanjem po pokah. Za razliko od naju imata tudi manj gneče (se že pozna nekoliko več dostopa…). Ker po smeri še nimata dosti, splezata še nekaj prvih raztežajev sosednjih smeri, da se čim bolj udomačita v granitu.

Tokrat nam uspe, da smo dovolj zgodnji, da ujamemo pivo v kafani pred srednjo postajo gondole. Prvo rundo plačamo še po “uradni” ceni 7€, druga runda, “after-hours”, na roke, pa se bolj splača, saj cena pade na 5€ 😀.

Naslednje jutro je že dopoldne napovedan dež, tako da po zajtrku pospravimo šotore, pomahamo iglam v slovo, in se odpravimo v dolino. In prav res, ko zmečemo robo nazaj v avto, začne deževati… Rest day!

Drugo dejanje: Écrins

V drugem delu potovanja smo se morali zanesti še na eno eno zimzeleno modrost: ko je v Chamonixu slabo vreme, se ozri še bolj na jug, proti masivu Écrins. Tako smo se odpeljali na jug!

Po dnevu počitka se za spoznavanje z okolišem odločimo za obisk dveh uživaških, plaisir smeri nad ledenikom Glacier Noir – ravno tam nekje, kjer bi morala letos potekati odpovedana ledeniška tura. Ker gre za navrtane multi-pitch smeri, budilk ne nastavimo na rano hribovsko uro, in kaznovani smo – ponovno – s francoskimi navezami pred nami v smeri!

Obe smeri, ki jih plezamo, sta fantastični – v alpskem okolju z razgledi na tritisočake in ledenike, samo plezanje pa je estetsko, izpostavljeno, in z res super gibi (in pa zelo zgledno navrtano). Ne vem, če sem že kje drugje, poleg Korzike, plezal tako super multi-pitch, res! Glede na to, da imamo z multi-pitchi v nižje ležečem Ailefroide-u bolj negativne spomine, je bila tale tura s tega vidika res zadetek v polno.

Naši predhodniki so na žalost res počasni, tako da se plezanje (ki bi moralo trajati do cca. 5 ur) razvleče čez cel dan. Ravno, ko pozno popoldne dosežemo vrh, nekakšno iglo v bližini bolj markantnega vrha Grande Sagne, nam pogled proti zahodu da vedeti, da se bliža nevihta. Predhodne francoske naveze seveda tudi pri spustih po vrvi niso vešče, vendar nam na srečo uspe izvesti vsaj 1 abzajl, preden začne nebo grmeti!

Vedoč, da nas čaka 7 spustov po vrvi (se mi zdi), se sprijaznimo s svojo usodo in v dežju in grmenju počasi abzajlamo navzdol po steni. Vmes moramo še sem in tja pomagati francozom, ki so v smer šli povsem nepripravljeni – dve punci nimata na primer s seboj nič za oblečt in za proti dežju. Na srečo gre nevihta hitro mimo, in kmalu za njo poneha tudi dež. Tako se po dooolgem dnevu le znajdemo nazaj pod smerjo okrog 9. ure zvečer.

Zadnje dejanje tabora pa opravijo Matevž, Matic in Uroš v bližini gore Pelvoux. Sam se turi odrečem zaradi težav s kolenom, fantje pa v petek zvečer, še v dežju, odrinejo proti koči Refuge du Pelvoux. Presenečeni so, koliko je v Écrinih poceni nočitev v kočah – samo za spanje (hrano nosijo s seboj) dajo za 3 osebe cca. 40€!

Naslednje jutro že ob sončnem vzhodu dostopajo proti južnem sedlu Aiguille de Sialouze, markantne granitne špice v bližini Pelvoux-a, ki plezalcem ponuja kakovostno, svetlo oranžno granitno kamenino, ki kar kliče po plezanju. Navkljub sončnim žarkom jih mrazi, saj piha mrzel veter, tako da prvi del grebenskega prečenja splezajo kar v gojzarjih. Šele čez dan sonce pridobi moč, veter pa se umiri, da se lahko preobujejo v plezalke. Ker so trije, se bolj ali manj večino grebena varujejo cug-cug, tako da jim prečenje vzame kar večino dneva. Plezanje pa je baje lepo – z grebenskimi razgledi vsenaokrog, ter z oranžnim, buhtljastim granitom, ki Matica spominja na Korziko.

Na koncu grebena jih čakajo še spusti po vrvi, nato pa dajo noge v peto prestavo, in v ekspresnih dveh urah sestopijo nazaj do kempa, kjer jih pričakam z večerjo in mrzlim pivom. Mislim, da je bila tura, ki so jo opravili, dober zaključek tabora, in veseli smo, da smo s fleksibilnostjo lahko večino tedna plezali v lepem vremenu. Hkrati pa je najbolj pomembno, da smo smo zadnji večer doživeli vsi živi (zdravi nekoliko manj… mene zadnji večer strese neka trebušna viroza, ki sem jo staknil bohvekje; Francozi so kar packi!).

Hvala udeležencem za obisk tabora! Upam, da tole pisanje vzpodbudi še koga za plezanje na področjih, kjer smo preživeli teden – obedve izbiri sta bili, kot bi rekel moj soplezalec, erste klase.

Opravljeni vzponi

• 8.7.2024
  • Aiguille du Peigne (3192m): Éperon des Minettes (AD+, 5b/4b, II, P2, 190m)
    • Uroš Oblak, Matevž Zevnik
  • Aiguille du Peigne (3192m): Arête des Papillons (D, 6a/4c, II, P3, 400m)
    • Luka Murn, Matic Jezeršek
• 9.7.2024
  • Lames Fontaine (2750m): Voie Abert (TD-, 6a/5c, II, P2, 250m)
    • Uroš Oblak, Matevž Zevnik
  • Aiguille du Peigne (3192m): Voie Normale (AD, 4b/4b, III, P3, 600m)
    • Luka Murn, Matic Jezeršek
• 11.7.2024
  • Contreforts S de la Grande Sagne (2840m): Soleil Trompeur (6b/5c, II, P1+, 500m)
    • Uroš Oblak, Matevž Zevnik
  • Contreforts S de la Grande Sagne (2840m): Soleil Glacial (6a+/5c, II, P1, 440m)
    • Luka Murn, Matic Jezeršek
• 13.7.2024
  • Aiguille de Sialouze (3576m): Grebensko prečenje jug -> sever (D-, 5b+/4c, III, P2+)
    • Matic Jezeršek, Uroš Oblak, Matevž Zevnik