Meglena Uroševa

Če smo dolgo čakali na razmere za našo turo, bomo pa še na utrinek 🙂

Tole prvo bolj resno zimsko turo planiramo že dlje časa, no v petek 8.3.2024 pa nam je le uspela. Po last-minute planiranju večer prej ob pivu na ferajnu smo se s sotečajnikom Jakobom in novopečenim načelnikom Maticem odpravili na Vršič, in sicer v Uroševo grapo v NŠG. Naš optimističen plan je po Uroševi sicer vključeval še vzpon po Butinarjevi grapi do Male Mojstrovke in pa izlet v Krnico na ogled smeri v severni steni Razorja, a več o tem kasneje. 

Vremenska napoved ni bila prav vzpodbudna in res nas je že na parkirišču pričakala gosta megla ter nekaj svežega snega. Ker smo bili ta dan prvi (in skoraj edini) v teh koncih, dostop do naše grape še ni bil shojen, tako da sva z Jakobom izmenjaje opravila to težko delo. Še nekoliko bolj zahtevna pa je bila navigacija v gosti megli, vendar se je le-ta ravno prav pogosto razkadila, da nam je kljub negotovosti uspelo iz prve najti vstop v našo grapo. 

Grapa je bila v spodnjem delu dobro zalita, tako da smo brez problema obšli vstopni balvan in nenavezani pičili navzgor proti dvema skokoma. Sneg je bil mešan – nekje dobro predelan in trd, drugje pa svež in mehek – ampak je omogočal dokaj hitro napredovanje. 

Na uro sicer nismo pogledali, vendar se nam je zdelo, kot da smo se zelo hitro znašli pod prvim resnim skokom (M4, 2m). Navezali smo se in zabili dva klina za sidrišče; enega smo po neuspešnem izbijanju (ali zelo uspešnem zabijanju 🤔) pustili tam za druge naveze. Matic je zarinil do luknje pod skokom in kar nekaj časa iskal linijo po mokri skali z nekaj neuporabnega snega in ledu, medtem pa je na naju z Jakobom zmetal kar nekaj materiala, tako da sva bila fino zasuta. Tu nama je postalo žal, da sva imela s sabo le dva para rokavic in ne treh, saj so bile rokavice na rokah med varovanjem hitro mokre. 

Seveda je medtem Matic suvereno preplezal svojo linijo po levi in nato čez previs do izstopa iz skoka. Sledilo je najino plezanje – oba z Jakobom sva se šele pred kratkim spoznala z drytool-anjem, tako da je bil začetek malo nelagoden, a sva se z Matičevo pomočjo in nasveti oba uspešno skobacala čez prvi skok. 

Kmalu za tem nas je čakal še zadnji skok (WI3), ki pa smo ga preplezali po desni in tako sledili liniji direktnega izstopa iz grape. S tem skokom smo opravili precej hitreje, saj je bila linija bolj očitna, z manj neuporabnega materiala in celo nekaj uporabnega ledu. No tudi tokrat sva uspešno preplezala skok z Matičevo pomočjo, nato pa pičila iz grape. 

Na vrhu sta nas pričakala sneg in megla, zato smo vsi premočeni zelo hitro opustili prvotne plane o nadaljevanju po Butinarjevi in raje odgazili nazaj do avta. Sledila je tako le še obvezna analiza ob pivu in burgerju v dolini. 

Uroševa grapa je bila super izbira za prvo bolj resno zimsko turo, saj je vključevala hojo in plezanje po snegu, skali in ledu, vendar vse skupaj ni bilo pretežko, tako da smo lahko varno povadili tudi par manevrov in plezalno tehniko. Razgledov ta dan res nismo imeli, ampak smo uspešno preplezali izbrano grapo in se imeli ob tem prov fajn!

Hvala Maticu za super izkušnjo – oba z Jakobom sva na turi zelo uživala in se ogromno naučila. No zdaj pa upamo, da zime res še ni konec in da nam uspe izvesti še kakšno turo ob lepšem vremenu!

P.S. Vse fotke so Matičeve, ker je bil on edini dost chill med plezanjem, da je lahko še fotkal 🙂