Iz Krnice v Vrata

V ponedeljek (5.2.24), po vikendu, ki je pustil aprilski vtis (beri: veliko hoje za malo smučanja), mi Jan Palovšnik (AO Radovljica) pošlje sms “četrtk eno ornk turo?”. Za vikend je spet napovedan dež precej visoko, četrtek pa za enkrat kaže ok, to je za izkoristit…”sm za!” odgovorim. Plan je iz Krnice proti bivaku I, pod severno steno Škrlatice ter po Kugyevi na vrh. Z vrha smučanje v Kotle, vzpon na škrbino med Srednjim in visokim Rokavom, spust skozi Rokavski ozebnik do bivaka II na Jezerih ter čez Dovški Križ, skozi Jugovo grapo, za AK in sestop v Martuljek.

V sredo zvečer me pokliče Krištof Frelih(AO Radovljica), še tretji član naše ekipe, da dorečemo detajle. Spakiram po principu manj je več, kakšno malenkost več kot običajno pustim doma, ker že lep čas nisem naredil tako dolge ture in fizična pripravlenost ni ravno na vrhuncu. V ruzak gre res samo nujna oprema.

S hojo pričnemo okrog 6.30 v smeri koče v Krnici. Naša pot se kmalu odcepi levo po strugi kar, zaradi pomanjkanja snega, precej popestri hojo s smučmi:) Z nekaj akrobacijami in veliko ovinki počasi napredujemo proti bivaku. Strmino, ki melišča pod Škrlatico loči od struge na desni premagamo s smučmi na hrbtu, položnejši teren v nadaljevanju pa omogoča bolj udobno in hitrejšo hojo.

Po 4ih urah, v “bojni opremi” in pripravljeni na plezanje, stojimo na vstopu v smer. Razmere v steni so super, prevladuje zmrznjen sneg, mest kjer še ni predelan je malo, proti vrhu pa je treba za kakšen meter uporabit tudi skalo. Na račun dobrih razmer napredujemo tekoče in na vrh stopimo po dobrih treh urah in pol plezanja. Pri križu si vzamemo nekaj časa za počitek, ploščico, pijačo in uživanje na soncu, nekoliko nas moti le veter, ki pa ni premočan.

Sledi spust. Odločimo se, da poizkusimo kar direktno v smeri Kotlov (z vrha na vzhod) saj, vsaj kar je v našem vidnem polju, izgleda najbolj obetavno. Smučanje je izpostavljeno ni pa pretirano strmo. Po slabih 200 višinskih metrih se znajdemo nad ožino, ki veleva, da smuči romajo nazaj na ruzak. Nekaj metrov plezanja navzdol se nadaljuje v sitno prečko, ki nas pripelje na široka pobočja iz opisa Marijane in Markota (http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/060507.html).

Od tu naprej sledi samo še par minut spusta s smučmi in že smo v Kotlu kjer ponovno nalepimo kože in se začnemo vzpenjati. Ker nam je nenačrtovana prečka vzela vsaj uro, dnevne svetlobe imamo še za vzpon na škrbino in spust do bivaka, pa tudi utrujeni smo že, na tej točki opustimo prvotni načrt in se odločimo za sestop v Vrata.

Po pol ure hoje in poplezavanja stojimo na vrhu Rokavskega ozebnika in pričnemo s spustom. Pri bivaku II se začne mračiti iz doline pa nas zajame megla. S čelkami prismučamo do malega Matterhorna ter se, po nekaj minuta iskanja prave poti, začnemo peš spuščati v Vrata. Pot do Peričnika se seveda vleče, ko že vidimo avtomobilske luči našega prevoza pa nas pobere naveza, ki se vrača s Stenarja in nam, na naše veselje, prihrani zadnjih 200m;)

Po 13 urah, slabih 20km in 2000 višincih sedimo v avtu in se utrujeni, lačni in zadovoljni peljemo zasluženemu pivu in pici nasproti ter se strinjamo, da je bil en prov luštn dan!