Da še jst povem, kaj sem kej počenjal v hribih čez poletje… na kratko, fletno je blo!
Letos je nekako naneslo, da sem pravzaprav vse vzpone opravil v navezi s Petrom (AO Jesenice).
Poletno sezono sva otvorila z zgodnje-poletnim prečenjem Zeleniških špic. Od ture se spomnim predvsem tega, da sva kot dva zelenca doma pozabila cepine, kar nama je nekoliko začinilo sestop, kjer sva sicer nazadnje našla raznorazne kopne “šodraste” prehode, da sva se izognila večino snežiščem v Repovem kotu.
V začetku julija sva nadaljevala z vzponom v Sekločevi smeri v Debeli peči (blog). Smer nama je bila obema všeč – nekako združi najlepši (zgornji) del Jesih-Potočnik, v spodnjem delu pa doda še nekaj raztežajev lepe plezarije V. težavnostne stopnje.
Konec julija sva s punco imela planiran letni dopust, ki sva ga izkoristila za nekoliko bolj počitniško raziskovanje zahodnih Alp. Najprej sva odkrivala čudovite konce nad Aosto (Valsavarenche, Valgrisenche, Courmayeur, Val Veny), kjer sva obiskala nekaj plezališč (v vednost, samo dolina Aoste ima 300-stranski vodniček za frikanje!). Mojco sem peljal tudi na kočo Torino, kjer sva se malo šetala po ledeniku in uživala ob razgledih na Mont Blanc in njegove satelite. Teh pogledov se res ne naveličaš nikoli 🙂 . Aja, pa naredil sem en tak šodrovski pristop na Pyramides Calcaires, nekakšen apnenčast stožec, obkrožen v siceršnji deželi granita. V nadaljevanju sva se čez prelaz Piccolo San Bernardo odpeljala v regijo Savoy. Odkrila sva, da imajo tudi tam čisto nore hribe – po drugi strani pa tudi, da je Val-d’Isère še kr bedno turistično mesto. Za zaključek sva nato šla za nekaj dni še do okolice mesta Briancon, kjer sva si popravila okus v okolici Barre des Écrins.
Po dopustu sva s Petrom šla na “kondicijsko” dolgo Nemško smer z vrhom Triglava. Čeprav sem podobno turo opravil že pred nekaj leti z Maticem, sva se tudi tokrat s Petrom imela enkratno. Lepo se je bilo vrniti v Steno, saj le-ta čisto vedno pusti vtis…
Pred nekaj tedni pa sva s Petrom splezala še smer Peters-Deye (blog) nad kočo Pellarini v zahodnih julijcih. Tudi ta smer nama je pustila kar vtis! Predvsem pa sem si mislil, da moram res še kdaj priti na kočo Pellarini za več dni, saj je plezalskih ciljev v neposredni bližini res ogromno.
Zdj pa še kakšen jesenski vzpon! 🙂
Slišijo se super avanture 🙂 Pa tko kot vedno si zakladnica idej👌