Sfinga: Kunaver-Drašler

Včeraj sva se z Matejem Kastelicem namenila v Sfingo. Pristopila sva po Skalaški se priključila Zlatorogovim, jim sledila do “Prusika”. Ko pa se tam ozreš čez greben in vidiš mogočno steno Sfinge, pa te kar malo stisne pri srcu. Čisti monolit, nobene izrazite razčlembe same strehe in plati. A na koncu le ni ni vse tako lepo kot se zdi. Razčlembe so, skala je in ni, ko pa se bližava vstopu pa vidiva še dva štajerca, ki pa gresta Raz.Smer nama nudi dovolj težav, da sva polno zaposlena do večera, ko skoraj istočasno s sosedi izstopimo in se vriskajoč podamo v dolino. luštn je blo