Prihod anticiklona

Še v času nevihtnih dni sva s Hano, ki letos zelo dobro sodelujeva v skali, obiskala Ribo v NŠG. Vstop sem imel v mezinčku, saj je tik poleg Tandare – Mandare, ki sem jo obiskal dva dni nazaj. Smeri začneta ena ob drugi, nato pa se Riba in Grande Finale odcepita desno, Tandara – Mandara pa zavije levo v slavno zajedo. Po skrajno desni strani poteka najina smer, ki na daleč deluje krušljivo, nato pa ponudi prav lepo napeto plezarijo dva raztežaja zapored. V nadaljevanju smeri se težavnost zmanjša, ob tem pa nastopijo orientacijske težave, saj je opcij do vrha več. Skala je za naše razmere dobra, vmesnega varovanja dovolj, razen v zgornjem lažjem svetu pride prav kakšen metulj. Sestop pa si ponovno olajšam s poletom v Kranjsko Goro.

Muhasto vreme v juliju ponovno omogoča poldnevne ture, zato s Hano in Sašotom ponovno obiščemo Vršič. Res, da sem četrtič v stenah nad Vršičem v enem mescu, ampak kaj je lepšega, kot kratki dostopi in sestopi. Tudi smeri prave težavnosti je še več kot dovolj, zato se znajdemo pod Madonno, katera slovi po znameniti prečki, ki jo opazujem že nekaj let. Kot opisujejo pretekle naveze, smo tudi mi naleteli na mokro zajedo v prvem raztežaju, ki se ji da izogniti, saj poteka samo po sredini, pleza pa se lahko malo bolj v razkoraku. Drugi raztežaj je prvi detajl, saj moramo preplezati previs, katerega preplezamo na moč s potegom čez rogelj. Že stojimo v dobro nabiti prečki, ravno prav nagnjeni navzven, na kateri mora Hana predčasno štantati zaradi trenja. V dveh raztežajih preplezamo prečko, nato pa najlepše nadaljujem še naprej v desno navzdol, ko se stena zaključi, pa naravnost navzgor po prečudoviti kompaktni skali do naslednjega detajla. Najtežji del smeri je prav pred nami, zopet previs in izstop na plošče. Pri modrem polprofilcu zavijem navzgor, kjer mi delujejo logični prehodi, nakar pridem do klina, kjer štantam, nisem pa siguren da smo prav. Zato grem pogledat desno navzdol, ampak vse deluje pogojno isto, zato pridem nazaj in potegnem kar naravnost gor, kjer se svet položi in nas ujame ploha, ki se do vrha smeri umiri, na vrhu pa nadaljuje močan veter.

Končno se slabo vreme in poplave poslovijo, napovedano je dolgo obdobje lepega vremena, zato je čas za kakšno dolgo klasiko. Zgodnji odhod iz Jezerskega naju s Hano, mimo Ledin pripelje pod Jubilejno smer. Zahvali tako dobrim vrisom smeri in lepemu poteku smeri po kaminih in zajedah, hitro žrebava in nadaljujeva v super skali, seveda pa ni šlo brez nohtanja ha ha. Petice so imenitne, dokler ne prideva do previsa s preduhom, kjer naredim špago in se rajši odločim za obvoz po levi, kjer visi črn prusik. Ni mi žal, saj obvoz ponudi lep prehod v zgornji svet, ki hmalu pripelje do svetovno znane Jubilejne prečke. Že preveč opisov si je zazlužila, zato bom samo rekel, da se kar sveti od klinov. Na sredini prečke se zamenjava, nato pa sopiham čez zadnji detajl, kjer se prečka zaključi in težav je konec. Izstopiva po levi varianti, pri kateri je samo važno da sledimo najlažjim prehodom do vrha Dolgega hrbta. Po enem cugu III se razveževa in plezava še nekaj več kot 200m. Prečudoviti razgledi, bogata za še eno odlično smer, sestopiva mimo Češke koče.

Dolgo pričakovana dolina Belih vod me kliče že odkar sem začel obiskovati alpinistično šolo, zato se z Jakobom Kovačem (ČAO) končno zapodiva pod Direttissimo. Vedno vsi pišejo kako lepa je smer, nihče pa ne izda dostopa, zato šele na sestopu sklepčno ugotoviva, da sva ga kar zadela. Torej pri koči Brunner izberemo sredinsko pot, ki nas pelje proti Lepi glavi, nato pa sta tukaj dve varianti. Ena kozja stezica se odcepi desno in po izpostavljeni prečki pride direktno v južno grapo, katero prečimo in nadaljujemo po lažjem poplezavanju pod smer. Druga varianta, ki sva jo izbrala midva pa nadaljuje še malo navzgor, kjer neka navidezna potka zavije v goste borovce, nato pa pridemo do korenine na kateri je pripravljen prusik za abzajl, ki te pripelje direktno na prejšnjo opisano pot v južno grapo. Verjetno so še drugi dostopi, ampak se nama ne zdijo smiselni. Plan sta bili obe Direttissimi, ampak sva se odločila samo za originalno, saj se je sonce kar hitro pokazalo in nisva imela želje po vročem plezanju, druga ovira pa nisva bila sigurna, kje točno je vstop in kje nadaljuje smer, saj vse izgleda lepo plezljivo. Torej za Direttissimo pa eno samo veliko navdušenje in ugotavljanje, zakaj je smeri že tako hitro konec. Verjetno se nebi morali bolj strinjati z Jakobovo izjavo, kjer si zaželiš šalco, tam jo tudi dobiš 🙂 Sestop sem pričakoval malo bolj human, tako da je potrebno veliko previdnosti zaradi izpostavljenosti in šodra.