Službene in domače zadeve čez teden, kaj hitro zamenjajo vikend potepanja, zato tale zapis ni ravno najažurnješi. Vendar se sladki spomini na njih stalno vračajo tudi čez delovni teden in jih ne spustijo v pozabo.
Zadnji vikend junija sva si z Gašperjem podaljšala in izkoristila za obisk pogorja Wilder Kaiser ali po naše Divjega Cesarja (domačini pa ga kličejo Koasa). Petek je bil zaradi nalivov in toče uporaben zgolj za namestitev v kampu Michelnhof na tipični tirolski kmetiji. Če nama je dež jemal plezanje, sva se na poti nadejala vsaj pogleda na Kitzbühelski Streif in pa apnenčaste stolpe Divjega Cesarja, vendar nama je megla preprečila oboje. Sva pa v nalivu izkoristila odslužene gondole za kuhanje večerje, ter tako doživela kulinarično poslastico skoraj na nivoju Jezerškove večerje na zajli. Čeprav je rahlo rosilo tudi ponoči nama morala ni padla niti za procent, tudi ko se je oglasila zgodnja budilka, jutro pa prineslo v oblake zavite vrhove in moker asfalt pred šotorom. Sklenila sva da greva vseeno proti najinemu prvemo cilju preverit vsaj parkirišče na začetku dostopa.
Wilder Kaiser je 20 km dolga veriga apnenčastih vrhov tik ob meji z Nemčijo, ki se v zrak poganjajo iz okoliških dolin. Krepko presegajo okoliške gozdnate hribčke, zato je efekt osamelih belih stolpov še bolj izrazit. Majhnost je velika prednost, saj imaš s spanjem v enem od dolinskih krajev na voljo prav vsa izhodišča v roku slabe ure vožnje. Stene so številne, odlikuje jih izjemno kompakten apnenec, plezal in abzajlal pa se je tam že sam Dülfer. Popularnost je seveda prinesla tudi dejstvo, da je večina smeri navrtanih in da so le te kar precej oblegane.
Na najino srečo je dež prejšnji dan odvrnil od plezanja vse ostale, na najino presenečenje pa pustil suho tudi izbrano smer. Prvi cilj je bila ultra klasika, ki to potrdi tudi z imenom – Via Classica (5, 600 m). Vstop v smer se zgodi po pol ure dostopa iz doline Kaiserbachtal. Smer je izjemno lepa, v spodnjem delu poteka po levi strani nekakšnega strmega kanjona, karakteristika pa se popolnoma spremeni na polovici, ko zavije v senčni žleb. Vanj te popeljejo gladke plošče, potem pa slediš vertikalnim skladom 3 celotne raztežaje vrvi do njegovega konca. Tu priporočava uporabno dodatnih metuljev, saj svedrovci povečujejo svojo medsebojno razdaljo. Ko se smer konča, sledi še enostavno poplezavanje do vrha Fleischbanka. Na tem delu zares opaziš kako popularno je območje, saj je bilo v nasprotju z najinimi bolj prvinskimi pričakovanji na grebenu polno rdečih pik, tablic z oštevilčenimi sedli in pa markacijami s kresničkami, ki verjetno olajšajo orientacijo tudi ponoči.
Nedeljski cilj je bila smer Blue Moon (6+, 560 m), ki je ena izmed prvih smeri, ki jih vrne brskalnik ob načrtovanju takega izleta. Razlog je cug in pol dolga zajeda za na poster. Čeprav je smer sestavljena še iz 11 in pol drugih raztežajev pa ti fotografije iz zajede takoj prodajo razlog za obisk. Nad fotogeničnimi prizori nisva bila navdušena edina, zato je bilo navkljub zgodnji uri na parkirišču že kar nekaj avtomobilov. Pod smer sva vseeno prišla prva, zahvaljujoč hitrejšemu tempu in dvomljivi Gašperjevi bližnjici, vodstvo pa sva kavalirsko prepustila navezi domačink, ki sta dostopile tik za nama in že vse pripravljene na plezanje. Pred zajedo te čaka še 5 uvodnih razstežajev, ki peljejo pa rahlo hrušljivem podstavku, pakleniških radiatorjih in eni dolgi travnati prečnici. Sama zajeda je fenomenalna, celotno dolžino se da elegantno splezati z uporabo layback-a, varovanja je dovolj. V nadaljevanju smeri strmina in težavnost ne popuščata, vendar se povsod najdejo zares dobri oprimki, ki v kombinaciji s super skalo omogočajo najbolj uživaško plezarijo.
Smer izstopi 10 minut hoje pod travnatim vrhom Kopfkraxna, kjer se nisva mogla opreti malici in ravnanju hrbtov na zelenih blazinicah.
Čas za analizo izleta sva si vzela med slikovitim in vročim sestopom. Ugotovila sva, da se morava v dolini še umit v bližnjem jezeru, dodobra odžejat in čimprej ponoviti obisk Divjega Cesarja.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.