V nedeljo sva z Andražem zarinila v Damoklejev meč. Že teden prej med turno smuko v Plazju mi je padel v oči lepo narejen slap. Med tednom sva zbrala vse potrebne informacije, potrebno opremo, nekaj poguma in nato trepetala zaradi otoplitve.
Na pustno nedeljo so se poklopili najini urniki. Zgodaj sva štartala pri Belopeških jezerih. Dostop sva opravila na smučeh in krpljah, ker bi peš naluknjala preveč lukenj v podlago. V megli sva prišla pod slap, izpod katerega je že zjutraj žuborel potoček. Nekam čuden začetek. A v slapu so se še našle linije za varen vzpon.
Prvi raztežaj je precej našpičen in te preseneti, saj od daleč ni videti tako pokonci. Sledita dva raztežaja grapce. Potem pa še četrti raztežaj, ki spet iztisne iz tebe kar v redu plezanje. Sledi lep štant za ledeno zaveso. Peti raztežaj te nato pripelje do stene na vrhu slapu. Za nadaljevanje po Korenovih modernih smereh se nisva odločila.
Zaradi visokih temperatur sva imela ves čas mehek moker led, putrček. Štanti so že narejeni v skali. Slap je le tu in tam sam od sebe spustil kakšen izstrelek, večino časa pa je bilo presenetljivo mirno. Sestopila sva po vrvi, nato pa prijetno utrujena, zadovoljna in malo ponosna odsmučala (odkorakala) v dolino v zavesti, da sva verjetno ujela zadnji led v tej sezoni
Hudo! Bravo! 💪😎
Too! Močni! 💪