Zeleniška smer

V nedeljo sva z Matejem poizkusila smer Dolinarjeve v Velikem vrhu, a sva obračala. (neugodne razmere pa še dol je vseskozi nekaj letelo). Tako da sva za danes po razmisleku izbrala drug cilj in sicer Zeleniško smer v Begunjščici.

Ob 6 zjutraj sva štartala iz Ljubelja, ob 9 pa pričela z plezanjem. Žreb je določil, da gre prvi raztežaj naprej Matej, drugega pa jaz. Snežne razmere so čez celo smer mešane. Nekje cepin kar dobro drži, nekje pa čisto nič tako, da je plezanje kar delikatno. Varovala sva na kline in frende. Sidrišča so že narejena ampak so zaradi premajhne količine snega previsoko tako, da sva delala svoja. Celotno smer sva splezala v treh raztežajih.

V prvem raztežaju je na začetku kratek leden skok in po tem še strma ozka zajeda, ki je zaradi sipkega snega mogoče še nekoliko težja od prvega skoka. Položno snežišče potem pripelje do drugega dela smeri, kjer sva uredila sidrišče.

V drugem raztežaju je na začetku kratek skok, ki sva ga plezala levo po nekakšni zajedi. (desno bi se tudi vrjetno dalo). Potem pa še kopen detajl smeri (4m, IV+). Najtežje mesto je sicer dobro varovano so klini, ampak je treba kar malo potelovadit, da se spraviš čez.

Nad zadnjim skokom sva uredila sidrišče, in na štajerca potegnila še dobrih 90m do vrha. Sestopila sva na drugo stran po Smokuškem plazu do Koče pri izviru Završnice, ki je bila na najino presenečenje odprta. Tam sva na soncu spila tudi pivo in uspešno zaključila turo. 🙂