Zajeda v steni in Likarjeva smer

Od 14. do 16. 10. sem se udeležila tabora Komisije za alpinizem v Trenti. Zame povsem neznani konci in zato še bolj zanimivi. Ob izbrani udeležbi je bilo prisotne nekaj treme, ki pa je potem izzvenela, saj smo vendarle vsi prišli z enim namenom – plezati in se imeti fino 🙂

V petek smo se dogovorili kdo bo plezal kaj in s kom, tako da smo bili skupaj v trojni navezi Gašper Ravnjak (ČAO) in Erik Pavuša (AO Ljubljana-Matica).

V soboto smo se zjutraj podali v Pelc nad Klonicami (Pinja), kjer smo si zamislili splezati Zajedo v steni (VI-/V, 400 m). Ker je na poti začelo deževati, napoved pa je sicer bila lepa, smo kar več kot uro čakali na lepši dan pri Zavetišču pod Špičkom. Ker večjih težav v smeri nismo pričakovali (ponavljalca Igor Mezgec in Matevž Lenarčič sta jo celo ocenila s V+/III-IV), smo v steno vstopili dokaj pozno. Žal se s ponavljalcema ne bi ravno strinjali 😀 Logično, saj sta bila vendarle člana postojnske četvorke, ki je v svojih časih potiskala slovenski alpinizem k vrhu – in, fantje so bili dobro natrenirani, ni kaj. Npr. Lenarčič se je leta 1986, ko sta z Mezgecem opravila ponovitev te smeri, vrnil iz odprave na Broad Peak.

Torej, smer je kompleksne narave, s pridihom resnosti. Skala ni preveč dobra tudi v težkih delih (razen prečke, ki je gladka in dobro nabita), vmesno varovanje si več ali manj urejaš sam (največ s klini, frendi sem in tja, prav tako lahko zatakneš kakšno jebo), prav tako varovališča. V prvem raztežaju smo en klin uspeli premakniti (ne prej ne sedaj ni ravno najboljši), v sami smeri pa smo en klin dodatno pustili notri, en pa je šel z nami, ker nam je (kljub začetnemu veselju, ‘o, lej, klin!’) ostal v rokah. Zgornji del smeri, po prečki, postreže z zanimivim (gladkim in malo spodjedenim) kaminom, kjer sem mislila, da bom izpustila dušo, soplezalca pa sta imela zaradi tega kar zabavno predstavo (tudi zvočno). Naprej gre smer po strmi grapici, nato pa pokončno in malo previsno zajedo obide po levi. Če se zajede lotiš direktno, pričakuj težave v oceni VI. stopnje, s slabim varovanjem seveda. Izstopili smo po pokončnih travicah zadaj, cca. 170 m, okoli pol sedmih zvečer. Ker noben od nas ni točno poznal sestopa, razen to, da sledi še grebensko poplezavanje II-III dokler ne pridemo do škrbine, smo malo pohiteli, ravno toliko da smo še ujeli nekaj svetlobe in par možicev. Za tem smo nadaljevali v temi in za nosom (brez večjih težav). Na koncu nas je pričakal kratek abzajl in nato še dolg sestop po melišču nazaj do zavetišča in potem v Trento.

Ker smo se strinjali, da vris v steno ni najboljši, smo pripravili tudi malo izboljšanega za morebitne ponavljalce, dopolnili pa smo tudi skico smeri (ta, ki je na spletu, je sicer super, dodali smo samo en cug v osrednjem delu).

Ker je bila tura dolga in naporna, prihod nazaj v apartma pa šele v poznih večernih urah, smo se dogovorili, da gremo naslednji dan nekaj s krajšim dostopom in ne tako kompleksno. Ne vemo sicer, kaj nam je bilo, ampak smo se zjutraj pred odhodom potem odločili, da pa gremo eno smer, ki nas je vse bolj zanimala – Likarjeva smer v južni steni Planje (V+/IV, 350 m).

Štartali smo pozno, malo pred osmo zjutraj peš iz apartmajev, potem pa spet grizli v breg do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Ker je bil res lep dan (in so stegna ter meča že precej pekla), smo tam kar malo počili, potem pa se le spomnili, da smo prišli plezati in se zbrcali v pogon, saj nas je lepa linija vseeno kar vabila. Smer je popolnoma neopremljena, še tiste 4 kline, ki naj bi bili notri, pa smo zgrešili. Skice smeri ni, je pa vris. Na vstopu smo ponovili včerajšnjo vajo s čudnim premikanjem po širokem kaminu (ki sem ga sama pospremila še s kratkim venčkom kletvic, haha), nato pa nadaljevali po platah, zajedah in podobno. Ker smer poteka po kaminih, smo nekako sledili logičnim prehodom in se ponovno pred večerom prebili na vrh. Skala v tej smeri je v primerjavi s Pelcem prava poezija, večinoma zelo kompaktna s krajšimi odseki šodra, kar seveda v naših hribih ni nič novega. Šop klinov, frendi in jebice so potrebna oprema. Zahod je spet postregel z neverjetnimi razgledi, potem pa smo pohiteli proti dolini, z bolečimi nogami in zadovoljno dušo.

Zahvala gre tudi preostalim udeležencem tabora, ki so poskrbeli za našo večerjo oba dneva, ker smo bili res pozni, utrujeni in sestradani, tako da nam ni bilo treba kuhati. Oba večera je sledila tudi kratka analiza, kaj je kdo plezal in kam se podaja naslednji dan. Nekateri udeleženci tabora so tako ostali še v ponedeljek in plezali, nekaj pa se nas je še isti večer odpravilo domov.

Vsekakor smo se naplezali in nahodili (samo do vstopa v smeri smo oba dneva skupaj naredili okoli 2600 višinskih metrov) v dveh dnevih toliko, da je bila v ponedeljek nujna regeneracija v službi, haha 😀