Okoli Vršiča

Bolje deset dni sonca kot en vikend dežja.

Prejšnji četrtek se z Gašperjem pred službo nameniva v Drugi slap v Krnici. Ta je še vedno lepo narejen in tudi napoka v zavesi v srednjem delu prav nič ne moti. Po petih cugih zaključiva na štantu pod skalnim skokom, ki se nama ne zdi vreden pretegovanja. S štirimi abzajli sva hitro na izhodišču, čeprav pozneje, kot sva obljubila v službi, da bova nazaj 🙂 Sledi še crux smeri po poledeneli cesti do avta, kjer tudi prvič ta dan srečava ljudi.

Za vikend se zadnji trenutek zmenim, da se pridružim Mihu, Maticu in Gašperju, ki bi šli pogledat Prvi slap v Krnici. Ker je zjutraj na parkingu že precejšna gneča, se odločimo za plan B, ki nas vodi čez Vršič (v alpinistični šoli bi nam prav prišlo predavanje o natikanju verig za avto!) do 38. ovinka, kjer se podamo v dolino reke Mlinarice. Vsi smo tu prvič, zato se odločimo, da gremo pogledat smeri, ki so se plezale na ženskem alpinističnem taboru. Po divjem boju s poprhanim resjem in neugodnim vdiranjem po strugi med balvani dostopimo do mesta, kjer ocenimo, da je za smer Srečno Kekec preveč novozapadlega snega. Nadaljujemo do Slapa ob stezi (ki ni čisto ob stezi, kot bi človek sklepal iz imena), vendar nas začetna sveča z nekaj premalo ledu ne prepriča.

Že na dostopu pa je oko ujelo linijo z lednim skokom v pobočju Kanceljnov, za katero smo sprva mislili, da gre za Grapo črnega petka, vendar se je ta pokazala nekaj sto metrov naprej. Po tavanju pod stenami smo se tako odločili, da gremo pogledat, če je poleg omenjenega skoka še kaj več ledu.

Sprva smo se nekaj sto metrov vzpenjali po zasneženi grapi do lednega pobočja pod zaveso. Tu smo se navezali in z nekaj borbe zlezli čez. Sledila sta še dva cuga grape z napihanim snegom, ki se je na koncu postavila precej pokonci in končala kot lomastenje po zasneženih borovcih. Kljub običajnim sestopom iz vrha te vzpetine v Kozji žleb smo se odločili za abzajl nazaj po smeri, ker nismo bili čisto prepričani, da vemo, kje točno smo 🙂 Sledil je še sestop proti strugi čez vse luknje med balvani in po udobni stezi do avta. Mlinarica, še se vrnemo!

V vodničkih te grape nismo našli vrisane ali opisane, lahko pa bi šlo za sestopno grapo, ki se omenja pri smeri AC/DC: “Pod steno se lahko vrnemo tudi po ožji grapi, levo od široke grape, ki nam ponuja hitrejšo vrnitev pod steno (spust po vrvi ali naklonina do 45°)”. Mi bi jo ocenili kot WI3, 85°/ 25°-40°, 100m, res pa je, da ob višini snega kot npr lani verjetno tu ledu sploh ni videti. Če kdo tisti konec kaj bolje pozna, bomo zelo veseli kakšne informacije!

To soboto smo šli z Mihom in Gašperjem še enkrat pogledat Prvi slap v Krnici, a prav tako neuspešno. V prvi sveči je bil led tako tanek, da je ob obremenitvi počila, zato smo se hitro pobasali pod drugi slap, ki pa je tačas dobil že nekaj obiskovalcev. Plezali smo ga kot četrta naveza v vrsti in tokrat prišli še dva raztežaja više kot midva zadnjič. Na štantih smo ugotovili, da smo večinsko vsi s kranjskega ferajna, na abzajlu pa z drugačno beto prelisičili naveze in se pod slap spustili prvi.

Ker baje še nismo imeli dovolj, smo se zapeljali do ovinka pred Erjavčevo kočo (tam, kjer so poleti možici) in se namenili proti Meniskusovem žlebu v Robičevju. Sledeč stopinjam smo najprej malo zašli – pravilno je iti v prvo desno grapo, ne po dostopni grapi čisto navzgor! – nato pa našli vstop v žleb, ki se začne z nekoliko sitnim skalnim skokom. Kasneje jih je še nekaj, vendar lažjih, sneg v grapi pa je odličen in trd. Grape je še prehitro konec, v zgornjem delu pa je treba biti nekoliko iznajdljiv pri iskanju prehodov med ruševjem, saj do vrha ne vodi zvezen snežni jezik, po šodru je pa vzpon bolj tako tako. Na vrhu se kaj hitro obrnemo, saj dneva ni več veliko, vodniček pa nam pri sestopu tudi ni v najboljšo pomoč. Na srečo zagledamo stopinje v desno, ki konkretno prečijo pobočje in se končajo v napol suhi šodrasti grapi. Malo jamramo, kaj nam je tega treba, pa po kateri strani je manj slabo it, a se na koncu prebijemo tudi čez to uganko in po udobni snežni grapi sestopimo direktno v avto. In to še pred temo!

Zadovoljni, da smo izkoristili prav vse ure svetlobe, se ustavimo na analizi ob pici in šibamo na kavč spočit meča.

V nedeljo smo zmenjeni s Tomažem, Natašo, Martino in Gašperjem, da gremo pogledat Zapotoški slap v Zadnji Trenti. Naletavanje snežink in močan veter na Vršiču nas hitro obrne, saj smo doma pozabili verige, zato se odločimo za bolj komfortno možnost ter se zapeljemo v Gozd Martuljek v Nastranov slap, o katerem poslušamo že 14 dni 🙂

Slap Matandre se nahaja 10 min od parkirišča malo pred prvim Martuljškim slapom takoj pred drugim mostičkom. V gozdnem ambientu z rahlim sneženjem in prijetno visokimi temperaturami smo splezali dva raztežaja, saj nas izstopni smrkelj ni premamil, nato pa smo se z dvema abzajloma vrnli pod slap. Taka fina nedeljska smer, da si doma do goveje župce!