Zaledenela Mlinarica

Z Maticem sva se preteklo nedeljo dogovorila za ležerno zimsko turo. Obadva sva v teh dneh ravno dovolj jamrasta kok nisva v formi, pa kok rabiva uizi nedeljsko popoldne, da sva si za cilj izbrala Grapo črnega petka v Mlinarici (WI4 / sneg, 250m), ki je letos še kar popularna.

Po ne prezgodnjem štartu iz Škofje Loke in vožnji čez dobro splužen Vršič se znajdeva sama na parkirišču. Mlinarica nama ponudi tiho, samotno dolino, pravo zimsko idilo (naletava namreč sneg), prvovrsten dostop (cca. 30-45 minut hoje do smeri…) in pa obilo smeri in ledno-snežnih trakov, ki se spuščajo čez strme oranžaste skalne tvorbe. Zelo mamljivo!

V Grapi črnega petka naju nekoliko zaposli le prvi, cca. 45m visok ledni skok, ki potrebuje nekaj čiščenja novozapadlega snega z ledu. Preostanek grape je precej položen, tako da večinoma v štajercu in s pomočjo T-blocka poletiva čezenj. Sestopiva z abzajlom v Kozji žleb, in okrog 12. ure sva že nazaj na dnu doline in malicava.

Zgodnja ura in postavljanje vseh teh lednih jezikov v ostenjih naokrog nama ne da miru, tako da se odločiva iti pogledat še en slap, ki se nama zdi na pogled zanimiv. “Sej greva samo prvi cug, pa potem abzajlava”. Sicer deluje slap, ko sva pod njim, precej manj markanten kot od daleč, ampak led izgleda dober, tako da se lotiva vzpona. Matic opravi s prvim strmim raztežajem, slap pa se nadaljuje po zelo ozkem kamnitem žlebu. V mojem vodstvu imam kar malo dilemo, ali zaplezati v odstopljen ledni podstavek – ledu je res malo in je potrebno biti nežen – toda obeti lepega lednega kanala zgoraj so dovoljšnja motivacija, da se previdno in počasi skobacam čez tanek del navzgor do boljšega ledu. Ambient celotnega raztežaja je kar divji, saj polnih 60m plezaš po zelo ozkem lednem traku, ki se pne po skalnem kanalu. Zgoraj se svet le položi, in zadnji raztežaj ponudi še kako 15m visoko ledno zaveso.

Po slapu se spustiva s spusti po vrvi, pri čemer se nama pri prvem abzajlu vrv zatakne, tako da Matic zadnji raztežaj spleza kar dvakrat :).

Kot sva kasneje poguglala, sva plezala Slap ob stezi (3+, WI 90°/6°-75°, 150 m). Nama se je v trenutnih, “lean” razmerah zdel morda nekoliko težji, ali pa vsaj bolj psihično naporen, predvsem 2. raztežaj, kjer zaradi tankega ledu nisi mogel vedno vrtati.

Sam sem, mimogrede, tudi prišel do razsvetljenja, da pride v neki točki življenja alpinistične opreme čas, da se le-ta upokoji. V pričakovanju toolanja in mlatenja skale (v Grapi črnega petka…) sem namreč na izlet vzel stare, popolnoma tope dereze in pa podobno stare, dotrajane kline na cepinih, ki so mi v lednih raztežajih kar dobro nagajali, vsaj kar se tiče občutka varnosti in zaupanja. Matic z novimi Nomici ni imel teh težav :).