Prihaja čas, ko moramo tečajniki nabrati zimske vzpone. Samo vprašanje je kam it pa s kom. No pa kontaktiram Saro, jo vprašam, če ima čas pa pravi, da je sicer še v Španiji ampak, če bo kakšna smer narejena naj ji pa sporočim. Dober teden tuhtam kam bi šel, pa nič ne pride na pamet. Zimske razmere so sicer odlične, je pa dokaj malo snega in je večina smeri kar težkih. Potem pa v četrtek na predavanju zasledim, da je šel sotečajnik Sašo plezat Teranovo. Zanimivo. Sporočim to Sari, povabim Mateja in se zmenimo za naslednji četrtek. Super!
Sara ima zjutraj še službo tako, da štartamo ob 10:30 izpred Mercatorja na Kokrici. Bo šlo kr na knap, ampak sej kondicijo mamo. 😛 Parkiramo malo pred Ancljom in se odpravimo proti Ledinam. Ko se vzpenjamo proti Žrelu nam postaja že kar malo vroče, zato se na vsake toliko časa malo ustavimo in ogledujemo Sinji slap, Vikijevo svečo in Ledinski slap.
Vikijeva sveča
Izgleda kar mikavno, ampak danes je na sporedu Teranova. Preden postane strmo, naredimo kratko pavzo, se opremimo in nadaljujemo naprej.
Kratka pavza.
Po dobri uri in pol pridemo do vstopa v smer. Sara nama da še par zadnjih napotkov in že plezamo. Prvi cug do lope je odličen. Cepini kar zaškripajo, ko jih zapičiš v sneg.
Dobr tole drži.
Na vsake toliko časa se nam sicer usuje rahel pršni plaz, ampak si nadanemo kapuce in plezamo naprej. V lopi si malo odpočijemo, saj nas v drugem cugu čaka detajl smeri. Na začetku še dokaj enostavno potem pa navpičen skok. Uf, kako pa kle zj čez. Najbolš, da kr tm kjer so že narejene štapne. Poiskat dober plac za zapičt cepin, previdno stopt z derezo pa gre.
V lopi. Začetek drugega cuga.
Malo nad skokom.
Tretji in četrti cug potem še zmer mal zahtevna ampak še vseeno lažja od drugega. Potem pridemo v malo bolj položno grapo, ki sicer ni težka ampak naju z Matejom od plezanja že kar malo pečejo meča.
Po grapi navzgor.
Na vrhu grape si spet malo oddahnemo, ker nas čaka še en skok po poledenelih plateh. Tu nama Sara spet da malo nasvetov, saj ledu in snega na skalah že kar malo manjka. Na začetku mal sitno, potem pa po stopinjah čez skok in kmalu smo v kotlu.
Poledenele plati.
Nato v levo hitro prečimo še snežišče, saj nas že kar malo lovi tema, na koncu pa še previdno čez tisto zadnjo prečko, ki je letos baje narejena v nulo.
Čez snežišče.
Zadnja prečka.
Na vrhu nas pričaka lep sončni zahod. Vremenska napoved je bila oblačna tako, da tole je bilo kar presenečenje.
Dobr se je tole naredl.
Mi trije.
Nato še malo pofotkamo, zvijemo vrvi in se odpravimo proti koči na Ledinah. Sestopimo po Žrelu, kjer so tudi dobro narejene stopinje. Ko se teren zravna, nas ujame tema. Uf, dobr se nam je tole sešlo. 😀 Nadanemo si lučke in odpravimo v dolino. Na poti do avta srečamo še Luka in Nastjo. Pri avtu še malo poklepetamo, pospravimo opremo in se odpravimo domov.
Hvala Sari in Mateju za družbo ter odlično opravljeno turo.
Všeč mi je, kako je utrinek napisan v knjižnji slovenšščini, edin u detajlu je mal zagustil 🙂