V iskanju bolj humanih temperatur smo se Katarina, Gašper in Anja v torek odpravili v zahodno steno Vežice, kjer smo plezali smer Geršak-Grčar. Zgoden sončni vzhod nas je prisilil v zgoden odhod, tako da smo že malo pred peto dostopali ob suhi strugi Kamniške Bele. Pod smerjo in po Katarininem power nap-u (ura je bila pač zgodnja!) smo veselo zarinili v kompaktne plate, nasmeh do ušes pa ni izginil vse do povratka pod smer. Skala je res odlična, klinov je povsod polno (še preveč, bi rekla Katarina), potek smeri pa tako spretno napeljan, da se izogne vsem večjim težavam na vidiku. Kjer pa zgleda hudo, je pa ziher nekje kakšna šalca. Vrhunsko!
Na koncu smeri se zaradi vročine odločimo, da izpustimo poplezavanje do vrha in sestop po soncu, zato se s štirimi abzajli vnemo na izhodišče. Pri sendvičih, ki smo jih pod smerjo skrili pred požrešnimi kozorogi, smo ravno v trenutku, ko sonce pogleda čez ostenje Vežice, nato pa se v poletnem duhu, na debelo namazani s sončno kremo, odpravimo avtu in pici naproti.
Hvala, Katarina, za prvo pravo skalno turo v “tavelikih” hribih! 🙂
Ko moški del naveze na dostopu ugotovi, da v kroksih ne bo šlo do stene, za naju to pomeni penzionerski tempo in izležavanje, zanj pa skoraj fršlok in nato tempo, primeren naslednji kondicijski turi.
Detajl
Očarljiv travnat naslanjač sredi na vse strani odprtih, navpičnih, bleščeče belih plošč. ~T. Mihelič
Ko Katarina zavriska, ne veš, al je tok lepo al tok “zanimivo” 😀 (ps. bilo je lepo.)
Precej vesel!
Abzajl nazaj v vročino.
Malce bolj zabavno kot sestop po šodru…
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.