Dolomiti Part(r)i(s)

Dolomiti Parti = Par podaljšanih vikendov (17.-19.7. in 31.7.-2.8.) + Tris (trije avti/trije dnevi)

Z Lukom sva si privoščila dva podaljšana vikenda plezanja v Dolomitih ki, kot vedno, niso razočarali. Prejšnjo rundo, 14 dni nazaj, sva za vplezavanje, ob pozno dopoldanskem prihodu splezala Via Myriam v Cinque Torri, kjer očitno zaradi poznega prihoda ni bilo nikogar pred nama. Naslednji dan smo skupaj z Gerbcem in Nino splezali nekoliko daljšo Jori Kante v markantni špici nad Cortino – Punta Fiames. Smer je lepa, spodobne dolžine 500m in težavnosti V+, na ključnih mestih pa tudi zlizana, kar je bilo zame nekaj novega v Dolomitih, ni pa bilo pretirano moteče. Pridružila sta se nam še Rok in Andreja, s katerimi smo si zadnji dan mahali iz nasprotnih vrhov nad jezerom Misurina (najin hrib Ultimo Spirito in njun Monte Popena Basso). Vreme nam je dobro služilo, bilo je celo nekoliko hladno zato je bilo plezanje na sončnih straneh prijaznejše.

Pretekli vikend sva se vrnila poravnati račune, saj smo ob prvem obisku zaradi nižjih temperatur ovrgli plane za plezanje v Treh Cinah. Ta vikend pa je bilo poletje v polnem zagonu, zato se je tudi plezanje na severnih straneh v Cinah le posrečilo. Končno sva naredila kljukico z najinega seznama in preplezala Dibono v Veliki Cini. Pred nama so bile le 3 naveze, za nama pa nikogar, plezanje pa je teklo gladko in res sva uživala v lahkotnem poplezavanju kar dobro opremljene smeri. Sestop je nekoliko zapleten in dolg, vendar se nama je vse dobro in lepo izšlo.

Na najinem parkirišču sva srečala še druge kranjčane, ljubljančane, iz severnih sten pa slišala tudi soferajnovce. Zvečer sta se nama pridružila že najina stalna kompanjona – Rok in Andreja, s katerima smo si naslednji dan spet mahali z nasprotnih hribov (onadva v Monte Paternu, s krasnim razgledom na Cine, midva pa iz globokih kaminov Preuss Turna, soseda Male Cine). Plezanje smeri Preuss naju je malo bolj utrudilo, bilo je za oceno težje kot prejšnji dan, dolgi raztežaji neskončnega kamina pa so zahtevali tudi kar nekaj iznajdljivosti in (so)pihanja. Z Rorotom in Andrejo smo se nato zapeljali dol, proti Misurini, kjer smo se dobili še z našo pridruženo članico Stašo, ki je v nekaj dneh premagala kar 3 tritisočake. Celo noč je močno deževalo, zato smo si zadnji dan privoščili obisk Cortine d’Ampezzo, kupili nekaj vodničkov pa kakšno cunjico in se zadovoljni odpravili domov.

Slovencev nas kar mrgoli v Dolomitih, seveda tudi domačih in drugih tujih turistov, sezona je v polnem zagonu, temperature odlične za plezanje, skala kot vedno bombastična, smeri krasne, družba pa je bila tudi odlična.