V zadnjem času sem večinoma plezal s tečajniki in se tako spretno izogibal pisanju utrinkov, sedaj pa je nastopil čas, da po več kot enem letu tudi jaz nekaj spišem.
Zaradi napovedanega sobotnega deževja, ki nam je prestavil načrtovan tabor, sva za nedeljsko plezarijo z Lukom postavila nekaj pogojev: smer z dolgim dostopom, odprtim stenskim plezanjem, steno obrnjeno (vsaj delno) na vzhod – vse to z namenom, da bi se skala do najinega prihoda čimbolj posušila.
V resnici takih zahtev dan prej ni bilo, se je pa po preplezani smeri izkazalo, kako zelo prav sva (nevede) izbrala. Kljub “detajlu v črni poči”, ki jo omenja Mihelič, kar sva med skrbnim načrtovanjem ture spregledala, je bila smer suha in lepo plezljiva.
Milijarda nama je bila izredno všeč! V srednjem delu se kar konstantno pleza in se nama ni zdelo, da bi detajl kaj dosti izstopal po težavnosti – vsak od naju je imel večje težave v kakšnem drugem raztežaju. Razen zadnjih dveh raztežajev je smer zelo skopo opremljena, kar prispeva k kompleksnosti ture in samo še poveča zadovoljsto po preplezani smeri. Skala je večinoma vredna hvale, razen zadnjega previsnega kamina, ki te vrne nazaj v realnost slovenskih hribov. Ta ti požene kri po žilah ravno dovolj, da na koncu še bolj od srca zavriskaš!
Krasen dan sva zaključila pri Katarini in Roku v številčni družbi soferajnovcev. Imeli smo se odlično!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.