Gran Paradiso 2020

V petek zjutraj smo se z Janezom, Sandro, Matejem in Lukom odpravili iz Ljubljane proti Aosti. Približno 25 km pred montblanškim tunelom smo zavili na jug, v stransko dolino Valsavarenche. Slikovita cesta se po 25 km konča na parkirišču, na višini 1950 m.

 

Ob prihodu je bilo lepo vreme in nebo brez oblačka, ko smo spakirali svoje stvari v nahrbtnike (brez obvezne opreme piva ter vilija ni šlo) smo se odpravili proti koči Vittorio Emannuele na višini 2735m. Pohod smo opravili v 1h in 27 min pot je bila lepa, kar je bilo tudi videti saj smo srečali veliko pohodnikov, ki so se vračali v dolino ali smo jih prehiteli na poti do koče.

 

V koči je bilo poleg nas veliko gornikov, zato smo večerjo pričakali na sončku ob jezeru ter si s pivom ter viljamovko krajšali čas.

 

Za večerjo so bile testenine, piščanec s krompirjem ter puding. Nato pa smo si krajšali večer z Birra Moretti (pivo, kateri je 0,66l).
Polpenzion s spanjem je bil 45 €, pivo Birra Moretti pa 5€. Ostalo pa nas ni zanimalo=).

 

V koči so veljala pravila: svojo spalno vrečo, svoje natikače, masko in svoje razkužilo. Po celi koči so po tleh označbe za varnostno razdaljo, ki so se je nekateri bolj držali drugi manj. Glavna akterja se tudi hitro najdeta 😀

 

Naslednje jutro ob 3:40 nas je budilka starega petelina zbudila (hvala Matej za zanimivo prebujanje). Skočili smo na zajtrk, kateri je bil kruh, maslo, marmelada ter za piti kava in sok. Ob 4:30 smo se z Matejem in Lukom odpravili na pot, Janez ter Sandra pa sta se odločila iti počasi za nami proti vrhu. Pot smo začeli po kopnem ter približno po 10minutah hoje prišli do snega, pred nami so bile vodniške skupine ter 2 turna smučarja. Vendar smo jih kmalu prehiteli ter prišli pod vrh prvi, ker je začelo močno pihati ter se megliti- temperatura bila pod lediščem, smo se oblekli ter hitro nadaljevali na vrh, katerega smo osvojili po 2h in 36 min ter naredili 1326m višincev.

 

Na vrhu smo stali prvi in bili veseli, kajti smo prehiteli vse naveze in se s tem izognili gužvi ter drenjanju na vrhu.
Ker je bil to zame in za Luka prvi 4 tisočak nama je Matej obljubil, da naju v dolini čaka krst.
Vrh smo hitro zapustili, kajti vreme je postalo čedalje bolj slabo, močno pihanje, nizke temperature ter megla je kvarila lep razgled na dolino ter ostale vrhove.

 

Na poti proti koči smo srečali veliko navez, ki so hodile proti vrhu ter si rekli ”hvala bogu” da gremo dol.
Nekje na višini 3600m smo srečali Janeza in Sandro, ki sta nam čestitala in kasneje zaradi slabega počutja obrnila.

 

Pri koči smo bili ob 9:30 ter uživali v sočnih žarkih. Med pakiranjem za dolino je začelo deževati, zato smo v koči čakali na boljše vremenske razmere. Ko smo se čez kakšno uro odločili oditi proti dolini nas je na sredini spusta dobil dež ter nas ”pral” do doline.

 

V dolini smo malo posedeli spili pivo ter počakali sonce. Nato pa sta naju Janez in Matej krstila z štrikom in štirimi udarci čez rit.

 

Najbolj pogumen je seveda tudi zaplaval 🙂

 

Nato smo počasi spakirali ter odšli na pot, v Ljubljano smo se vrnili 22:30.
Ne glede na dolgo vožnjo ter malo slabše vreme na vrhu ter povratku v dolino smo se imeli super ter upam, da bomo ponovili še kdaj=)