Z Jernejo sva se že dva meseca dogovarjali za Spominsko smer Čerin Milan v Ratitovcu, ampak vedno nama je zmanjkal tisti kanček poguma, da bi plan tudi izpeljali. Z malo moralne vzpodbude od Matica in Legatove Katarine sva se končno odločili, da na sobotno sončno dopoldne kreneva v Selške konce.
Na dostopu sva se ravno prav ogreli in hitro sva se znašli pred vstopom v steno. Ob pogledu na smer sva ugotovili, da ni tako bogato navrtana, kot sva si predstavljali in bo zato potrebno tudi nekaj igranja s frendi in gurtnami. Ponudila sem se, da grem prva in čimprej premagam začetniški strah.
Napredovali sva brez težav in končno sva imeli priliko, da preneseva vso teorijo s predavanj in izpitov tudi v prakso. Smer je zelo lepa, orientacija je lahka, skala pa več kot odlična. Pravi užitek!
Malo naju je presenetil moker detajl (zajeda), ki je bil malenkost težji, kot je izgledal od spodaj, ampak babji trmi vseeno ni bil kos 😉.
Uspešno sva se skobacali čez, hitro poplezali še zadnji raztežaj in si na vrhu veselo podali roki. To je bila namreč najina prva (opremljena) hribovska smer in priznam, da sva kar malo ponosni nase 😇
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.