‘taljanska grapa

Če te jutranja kava ob 3.30 ne zbudi, te zagotovo padec na zaledeneli gozdni poti tri ure kasneje. Nekako je treba otvoriti turo 🤣.                                “Slab začetek, dober konec” pravijo ;).

Še dan pred turo nismo imeli pojma kam se podajamo. No, saj na dan ture tudi ne 🤣.                      V planu je bila grapa/smer v Turnu pod Cijanerico (Torre Genziana), ki je nismo našli v nobenem vodničku. Še stric Google ni vedel kaj bi rada, ko sem v petek kar nekaj ur poizkušala pridobiti kakšno informacijo o smeri. Matic je predlagal, da se gremo raziskovalce in Urša, jaz, Luka, Anja in Klemen smo bili takoj za! 😎

Ob 6.30 smo bili na parkirišču v Zajzeri in upali, da bo smer dobro zalita. No, na koncu se je izkazalo, da bi bila takšna precej dolgočasna, tako da smo imeli kar srečo, da nas je v vsakem raztežaju čakal kakšen skok, ki je popestril vzpon in dvignil srčni utrip, da nas ni preveč zeblo. Nekaj ledu, nekaj snega, pa tudi skala. Tako je bila tura razgibana in povadili smo vse tehnike plezanja. Po šestih urah smo končno stali na vrhu smeri, si vzeli par minut za sladkanje in dva selfija ter jo hitro mahnili nazaj, da nas ne bi dobila tema.
Glede na to, da smo se morali vračati nazaj po smeri vzpona smo ponovili tudi hojo v “rikverc” po grapi, izdelavo Abalakovega sidrišča in plezanje navzdol, zadnje tri bolj delikatne raztežaje pa smo abzajlali. Ker nam 12 urno druženje še ni bilo dovolj smo v Trbižu poiskali še eno grapo – tisto italjansko (pri nas ji rečemo šnopc 😉).
In sladoled! da ne bo vedno analiza ob pivu 🙃

Uglavnem, krasen dan s super družbo. Definitivo ponovimo! 😀