Vikend turne smuke pri severnih sosedih

Po vremensko napornem novembru, je bil že skrajni čas, za lep sončen in frej vikend…sploh če se te šef usmili in se vikend začne že v petek. 🙂

Zato sva z Andrejo v kombi naložila smuče, zraven je vskočil še Nejc in že smo brzeli proti narodnem parku Nockberge. Za prvo res pravo letošnjo turo, smo si izbrali kralja stolov Grosse Koenigstuhl. Kljub temu da leži izhodišče za turo zelo visoko (1700m pa nekej drobiža) smo na poti do tja kar malo zašvicali, saj naravnega snega do višine 1500-1600m tudi pri avstrijcih še ni. Hvala bogu se nato snežna odeja kar naenkrat odebeli in na parkirišču pred dr. Joseph Merhl hutte smo veselih obrazov limali pse in po hitrem postopku odbrzeli navzgor po dolini.

Snega je za brezskrbno smučarijo dovolj, pod 5 cm skoraj pršiča je lepo predelana in od dežja zabetonirana podlaga. Kljub temu, da so “njoki” praviloma višje vedno spihani do golega so nas nad dolino pričakale zelo lepe bele flanke.

Malo pod vrhom “kraljevega stola”, kjer so pobočja ponavadi spihana do golega.

Na vrhu smo srečali še Milana nato pa smo uživaško odvijugali navzdol. V zgornjem delu se smuča po bolj trdi podlagi, kjer se hitro loči smučarje z malo bolj oziroma manj nabrušenimi robniki, nižje med drevesi pa tistih 5 cm pršiča popravi vzdušje in kar prehitro se znajdemo pri kombiju.

Akrobatski vložki v pršiču.

Nato pa ŠOK! Dr. Joseph Merhl hutte med tednom še ne obratuje, tako da smo analizo po turi opravili brez prvovrstnega točenega Stiegla, ki ga strežejo vedno nasmejane Avstrijke.

Tud tkole se da. 🙂

V soboto sva v dobri veri, da Tini pokaževa, da turna smuka ni le partizansko smučanje z Ženiklovca, za naš cilj izbrala Stubeck. Deloma poledenela cesta do izhodišča, je zopet dvigovala pritisk v avtu, vendar smo v družbi kar nekaj sotrpinov kmalu grizli v breg nad Frido Kordon hutte. Snežne razmere so bile podobne Petkovim s to razliko, da na Stubeck vsakodnevno rine neprimerljivo več turnih uživačev.

Sam še keleke gor pa smo…pa nobenih dreves ni, 😉

Smučarija ni obetala kakih presežkov, dokler se ni, kot že velikokrat do sedaj izkazalo, da med turaši prevladuje čredni nagon in se kljub 20+ smučarji pred nami samo v tem dnevu, še najdejo perfektne nezvožene flanke. 😀

Tok je blo fajn, d je kr mahala zravn. 🙂

Tina je bila nad turo tako navdušena da smo v nedeljo zjutraj zopet drveli skozi Karawankentunnel. Zaradi popoldanskega kosila in visoke višine začetka snežne odeje, je bilo odprtih kar nekaj planov. Po številnih spremembah dokončne destinacije, smo našo zverino sklepčno usmerili proti Bad Kleinkirchheimu, ter tam rahlo v skrbeh na koncu vasi St. Oswald parkirali. Mešanih občutkov smo jo urezali po sveže poratrakiranih rebrcah proti vrhu edine proge ki je bila zasnežena do doline.

Punci optimistično grizeta v prvo strmino. (snega je v izobilju)

Na vrhu smučišča smo veselih obrazov zagledali okoliške lepotce, ter se po grebenu(prvovrsten pršič) podali proti Mallnocku.

Po grebeno proti Mallnocku, desno zadaj se vidi vrh Klomnocka.

Na zadnji strmini pod vrhom smo nataknili še srenače in po uživaškem sprehodu, smo se že sončili na rahlo vetrovnem vrhu.

En selfi pa kadarkoli.

Ta čas je sonce že opravilo svoje in še malo predtem trda vršna flanka je ravnoprav “odjenjala” in vriskajoči smo urezovali leve in desne drsne zavoje v perfekten sneg.

Kaj prekmalu smo se znašli na smučišču kjer smo ponovili še prvine ozkega in širokega hodnika, nato pa v spomladanskem ambientu po smučanju po belem jeziku med travami zaključili z degustiranjem različnih poživljajočih napitkov z vrečke. Fajn je blo!