Pa je končno prišla prva skupna tura AO Kranj. Kot dogovorjeno smo po e-mailih od Lukata dobili obvestilo z osnovnimi informacijami. Kdaj se dobimo, kje in kaj potrebujemo s seboj. Čelada, plezalni pas, čelka, osebni dokument, dobra volja je pa verjetno tako ali tako samoumevna 🙂
Naše izhodišče je bilo parkirišče ob Predilskem jezeru. V Kranju smo se dobili ob 05:30, se razporedili po avtomobilih in dogodivščina se je lahko začela. Aja, pa vsak je dobil svojo vrv, da bomo še malo povadili vozle, ki smo se jih naučili na četrtkovem predavanju.
Po skoraj dveurni vožnji smo končno parkirali. In ujeli še čudovite barve neba, saj je bil ravno čas vzhoda. Vreme bo popolno in zagotovo nas čaka en res super dan.
Prvi dve uri smo povečini hodili čez gozd. S kar hitrim tempom. Saj je pisalo, da bo tura kondicijska ampak sem mislila, da nas bodo vseeno vsaj na začetku malo šparali;) No, vsaj teren ni bil zahteven. Pot se najprej nekoliko bolj strmo vzpenja skozi gozd, nato pa se po dobri uri, ko prideš ven iz gozda, malo položi. Zadnji del je spet nekoliko bolj strm ampak za nas, gorske gamse to res ni nič. 😉
Po kratki malici smo pot nadaljevali proti Trbiški Krniški Špici (2368 m). Slabe pol ure se pot v zmernem naklonu vzpenja, nato pa se začne plezalni del. Čas za čelade in pas, za tiste, ki želijo biti bolj sigurni. Sam vzpon ni preveč zahteven, smo pa hitro ugotovili, da moramo biti res previdni, saj je teren precej krušljiv. Vseeno pa nas je res veliko tako da moramo paziti, da sami ne sprožamo kamenja. Da bi bila pot bolj zanimiva hitro po začetku malo »zgrešimo«. No, v resnici nas je zanimalo kaj je za vogalom.;)
Hitro smo se vrnili nazaj na pravo pot in dobre pol ure kasneje je bil vrh osvojen. Dokler slediš možicljom se je težko izgubiti. Je pa res, da je treba kar paziti, da te ne zavedejo uhojene poti, ki jih je kar precej tu okoli. No na vrhu seveda vsi nasmejani do ušes. Razgledi na sosednje vrhove pa čudoviti. Na hitro nekaj pojemo in čas je, da se spustimo nazaj.
Navzdol je šlo veliko hitreje in tokrat nam je tista »zgrešena« pot okoli vogala prišla kar prav, saj nas je pripeljala do poti po kateri smo se vračali nazaj. Do poti Stoletnice, ki vodi preko Malih belih špic do bivakov Gorizia. Ponavadi se pot dol vleče ampak tokrat je pot do bivaka res dinamična. Vmes nekaj zajl, tudi pot čez tunel, ki so ga uporabljali v prvi svetovni vojni, zopet nekaj vzpona in spusta, novih zajl in nazadnje spust po melišču do bivakov.
Tam je sledila ponovitev vozlov. Hm. O tem raje ne bi preveč na dolgo in široko govorila. Osnovni so nam kar šli, ostali,… obljubim, da jih bomo znali do naslednjič;)
Sledil je samo še spust v dolino in prva, res luštna, skupna tura je bila končana. Do naslednje, kajne? 🙂
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.