Češki peščenjak

Sestra mi pošlje link. »Prijavi se!« Sprva premišljujem, nato pa si rečem: »Vsi bodo mlajši od mene in vsi bodo bolje plezali, ampak kaj potem, dokler še lovim starostno mejo, je priložnost potrebno izkoristiti.« In tako sem se udeležila Mednarodnega mladinskega plezalnega tabora v peščenjaku, ki je od 11. do 18. avgusta potekal v kraju Ostrov u Tise na Češkem, blizu nemške meje.

Stene nad kampom

Stolpi peščenjaka se dvigujejo sredi gozda, kamor pogledaš, in tako je še teže počakati, da mine prvi deževen dan in se skala posuši.

Plezanje v peščenjaku ima nekaj svojih posebnosti. Stopiš lahko kamor koli, na trenje. A groba skala hitro pobira tudi kožo in moje blazinice so bile na koncu že čisto krvave. Presenetila me je kompaktnost skale z lepimi tankimi poličkami, ki jih pri nas ne bi bilo več. A kot vsaka skala ima tudi peščenjak svojo krušljivo različico in črni stolpi včasih pokažejo svojo rumeno notranjost.

Ni dovoljena uporaba magnezija, kar se kar pozna, še posebej ker je skala črna in se na soncu še bolj segreje. In ni dovoljena uporaba kovinskih predmetov. Odpadejo torej jebice in frendi, sploh pa klini. Smeri so razen ena rinke, ki je navadno nekje v sredini smeri, in še ene na vrhu neopremljene. Vse vmesno varovanje pa je z vozli. Naučili so nas, kako se naredi njihove značilne vozle, kinderkopf jim rečejo. V praksi pa pogosto uporabijo tudi samo osmico na vrvi ali gurtni.

Kinderkopf

Sprva se sliši malo strašljivo, a če je na voljo dobra poka, vozli še kako držijo in jih je celo težko dobiti ven. Večji problem je, da je takih možnosti za dobro varovanje malo, sploh v platah, in se je pogosto zdelo, da je prvi navezan bolj zato, da gor nese vrv, kakor zato da je varovan.