V spomin – Janez Svoljšak

Umirjen, nasmejan, mišica, odgovoren, sladkosnedec, The Tank, skromen, vedno lačen, strpen, 10 palačink za predjed, potrpežljiv …

je nekaj besed s katermi bi v nekaterih okoliščanih opisali Janeza.

 

Na odsek je prišel pri 16 letih – leta 2009, skupaj s svojim očetom Bojanom. Pred alpinizmom je od 10 leta naprej treniral športno plezanje. Kmalu po vpisu v AO ga je potegnilo tekmovalno ledno plezanje v katerega je v naslednjih nekaj letih vložil zares veliko energije in posledično zato tudi dosegel izjemne uspehe na državnem, evropskem in svetovnem nivoju. A vseeno ga je alpinizem preveč mikal, saj si med tekmovalno sezono ni mogel privoščiti daljših smeri oz. izostankov, konkurenca je bila močna. Tekmovalno kariero je pred dvema letoma obesil na klin in se posvetil alpinizmu.

 

V živjenju se je posvetil plezanju, življenje je posvetil plezanju!

 

Stvari, ki ga je zanimala, se je lotil predano kot da je edina na svetu. Glede na to, bi ga včasih lahko opisali kot egoista, ni želel delati stvari, ki mu niso bile pogodu. Le tisti, ki mu je znal seči do srca, ga je lahko prepričal drugače.

 

Preplezal je mnogo težkih skalnih, lednih, snežnih in kombiniranih smeri: od domače Slovenije do Evrope, Pakistana, držav S.Amerike, Kanade, Aljaske in Patagonije. Posebej pri srcu mu je bila zima in zimski vzponi, če pa je bilo vmes malo skale je še toliko bolj užival 🙂

Plezalni pristop je imel umirjen in zrel – od lažjega k težjemu. Ni mu bilo pod častjo obrniti in je v začetnih letih (kot tudi v nadaljevanju) to večkrat brez težav storil, ne glede na razlog. Zelo strpen in uvideven je bil do muhavosti soplezalca, čeprav je vseeno skrbno izbral s kom se naveže na štrik. Soplezalci so zelo cenili navezo z njim! Kadar je prišlo do kritičnih situacij, je znal ohraniti mirno in trezno glavo.

 

Po srednji veterinarski šoli (pridobil naziv Veterinarski tehnik), se je lotil DIFa. Po dveh letih pa se je vseeno odločil, da to ni zanj, zato se je odločil za dodiplomski študij geografije, ki ga je uspešno končal.

 

Ko je imel čas, se je z veseljem navezal s tečajniki in z manj izkušenimi klubskimi kolegi. Trudil se je predajati znanje na mlajše in jih, tiste, ki so bili za to zreli, romantično popeljati v svet previsnih sten in kompleksnih vzponov. Vseeno mu je soplezalcev njegovega kova vedno primanjkovalo. Tako je bil v večini primerov neformalni vodja. Vodstvenega položaja ni nikoli izrabljal ali se z njim postavljal, vedno je bil vesel za uspeh celotne naveze.

Četrtkovih sestankov se je redno udeleževal. Ferajn mu je predstavljal drugo družino. In to iz najbolj plemenitega namena … plezanja!

Imel je vizijo, vedno ogledane nove cilje in smeri, ki bi jih rad plezal. Štejemo si v čast, da je obogatil obdobje alpinizma na enem večjih odsekov na slovenskem. Bil je član upravnega odbora, s čimer je sooblikval odsek s športnim in mladostnim pristopom. Kranjskim soplezalcem bo ostal v globokih spominih po skromnosti, odločnosti, izkušenosti, pozitivnosti, zagnanosti in zmernosti. Dal nam je nalogo, da to širimo naprej!

Ponosni smo, da se je večkrat z nami navezal na štrik.

 

Živel je polno in odgovorno življenje.

 

Hvala Janez, zares velik človek in alpinist si bil. Veseli smo, da smo te poznali in skupaj preplezali del smeri!

 

 

V spodnjih zapisih je zbranih nekaj misli njegovih soplezalcev, nekateri so bolj kronološke narave, spet drugi filozofski …. preberite si 😉

 

Soplezalka v začetniških letih – Nastja Jošt

Z Janezom sva se jeseni 2009 srečala na prvih predavanjih v alpinistični šoli in nato 2013 skupaj zaključila z izpiti za alpinista. Vmes sva vseskozi skupaj z ostalimi iz generacije pridno dopolnjevala znanje in se pripravljala na izpite. Že takoj me je presenetil z zrelo osebnostjo, ki je pri fantu njegove starosti ne bi pričakovala. Na pripravah na izpite je bil natančen, znal je logično razmišljati in imel vseskozi predloge, kako kaj narediti bolje. Zato sem mu, ko smo smeli plezati sami, predlagala, da bi plezala skupaj. Začela sva z lažjimi smermi in se postopoma preizkusila tudi v kaki težji. Če sem pojamrala, da je bi katera smer lahko bila pretežka zame, se mi je spodbudno nasmehnil in rekel, da dobro plezam, da bo smer šala mala zame in da bi šla lahko tudi najtežji raztežaj jaz naprej. Plezal je vedno umirjeno in bolj zadržano, kot pa zaletavo. Spomnim se, da je v prvem raztežaju Rumene zajede, ki je bil tisto sezono prva smer za oba, v eni točki obstal za 45 minut, ker mu je bilo neugodno, nato pa se sprehodil čez detajl smeri. V kolikor sem kje obstala jaz, me ni preganjal, ampak maksimalno pomagal s spodbudnimi besedami. Zaupala sem mu 100 % in plezanje z njim je bilo zato res uživaško. Njegov zagon za plezanje je bil neskončen. Ko sem zjutraj vozila do najine stene in je bil moj fokus bolj ko ne samo obdržati avto na cesti, je bil on vedno poln energije in navdušeno razlagal plan najinega plezanja za kak mesec vnaprej. Ko sva zlezla, kar je bilo v planu in se vračala, sem bila naspidirana in željna kake analize ob pivu (soku) jaz, ampak je v avtu vedno takoj zaspal, tako da je bila edina postaja Škofja Loka. Zadnja smer, ki jo je načrtoval za naju, je Zmaj v Ojstrici, a načrta nisva udejanjila. Takrat je on plezal že veliko težje smeri in sem začutila, da so njegovi cilji previsoki zame in je čas, da se umaknem….Zmaja bom pa vseeno še šla zlest.

 

 

 

Soplezalec v letih, ko ukvarjanje z alpinizmom ni bilo naključje – Matija Klanjšek

Janezu v spomin

Janeza sem prvič srečal na Alpinističnem odseku leta 2010. Tja je hodil s svojim očetom Bojanom. Zdel se mi je zelo zadržan in tih fant, ki pa je na vsakem sestanku AO-ja imel veliko za povedati, kje je bil, če ni plezal je pa treniral. Vse to je govoril z veliko skromnostjo, brez bahanja in brez nepotrebnega besedičenja.

Niti se ne spomnim, kako sva se zmenila, kam bi šla plezat, samo spomnim se, ko me je z avtom pobral in že sva se peljala. Po poti ni bilo nepotrebnih pogovorov, hitro me je povprašal, koliko treniram in že sva dostopala do stene. Janez je bil vedno natančen, pripravljen na turo in zelo umirjen plezalec. Vedno je poznal dostop, sestop, skico in vedno je plezal stopnjo bolje od mene.

Spominov na Janeza mi je ostalo veliko, to so lepi spomini. Vzponov sva nanizala kar nekaj, sami lepi in težki vzponi so bili. Z Janezom sem se vedno z veseljem navezal na vrv, bodisi poleti, pozimi ali pa v plezališču. Danes, ko pa pomislim, da se ne bova mogla več navezati, me pri srcu kar zaboli. Pogrešal bom njegove pogovore, kje je kdo bil, kaj je kdo plezal in koliko se kaj trenira, pogrešal bom njegove nasvete za treninge ali predloge za dober vzpon. Po glavi se mi prepleta veliko vprašanj, zakaj, kako, zakaj ravno on? To, da Janeza ni več, bom težko sprejel.

Življenje gre naprej.

 

In hribi bodo ostali bolj prazni brez enega izjemnega človeka – Janeza.

Matija Klanjšek, AO Kranj

 

 

Hotel tisoč zvezd – Sebastjan Potočnik

 

Spomnim se, ko je Janez skupaj z očetom prišel na odsek in čez en čas je beseda dala besedo in tako sva na pomlad še snovala prve načrte, kam bi šla plezat. Tako je naneslo, da je bila najina prva skupna tura kar dvodneva in sicer na Vršič. Zjutraj odrineva na severno stran, kjer najdeva vstop v Kranjsko poč, nekje vmes pa grdo zgrešiva. Na sidrišču beseda nanese na ravno preplezan raztežaj, ki naj bi bil samo IV+, da če je to res IV+, potem v življenju ne bova res kaj težkega splezala. Ker sva se težko sprijaznila s temu, sva suvereno okrivila težek nahrbtnik. Da bi bila mera tistega dne polna, sva zarila še v Kamenkov kamin. Janez z manj težavami kot jaz prepleza tudi to. Hotel tisoč zvezd se pokaže pri zgornji koči, saj v začetku junija še nihče ne hodi in kot pozabljena od ljudi v miru jeva in spiva v TNP-ju J Zjutraj odrineva še v smer Deržaj – Šlibar, kjer se prav tako loviva, vendar uspešno izplezava in si seževa v roke, da vikend je bil res dober. Zelo hitro ugotoviva, da bova zagotovo še plezala skupaj, saj je Janez močan, jaz imam pa čas in avto. Včasih je tudi to dobitna kombinacija J

Sneg

Kar hitro sva ugotovila, da nama je všeč sneg, mraz in tako se je v letu 2010 zgodilo, da je prvi sneg padel že 27 oktobra. Ker sva bila oba še zelena, je bila prva najina beseda, v Begunjščici bo zagotovo kej pametnegaJ Čisto napaljena odrineva s parkirišča in se do koče menjujeva v gaženju in vsak meter sva čisto bolj prepričana, da to so pa škotske razmere v steni, da to je pa to. Če me spomin ne vara, toliko pršiča v grapa nisem gazil nikoli več, pa tudi toliko trave na skokih nisva prekopala nikoli več J Od škotskih razmer pa je bil samo oster, hladen severni veter.

 

Janez in oprema

Z Janezom naju je poleg idej, plezanja družila pot tudi poslovno, saj sva se srečala tudi ob prodajnem pultu. Njegova posebnost pa je bila, da je želel dobro in trpežno opremo, ki bi zdržala. In ko se spomnim začetkov, je bil vedno previden, vse večkrat pa je prišel nazaj in pravil, ti a kej bolj trpežnega se še da dobit ? Tako, da je v zadnjih parih letih že prišel skozi vrata in prva stvar je bila, dj mi neki najbolj trpežnega, ker jaz itak vse »sfukam«. Tako je Janez prednjačil tudi ne samo po vzponih, pri meni se je nabralo tudi kar nekaj reklamacij J

 

Hvala za vse skupne zgodbe, ki so bile v teh letih.

 

Slapovi – miksi -Kanada in Amerika – Marko Kejžar

Hej Janez!
Hvala, hvala ti  za vse trenutke preživete skupaj, za vse skupne dneve v plezališčih,  za vse  skupne tedne v hribih in za vse, kar si delil z nami vsemi. Bil si izjemen človek, izjemen alpinist in izjemna inspiracija za vse nas. Večno ti bom hvaležen za vse tvoje vzklike “ajde, maš to” pod še nepreplezano smerjo, za vse skupne ure treninga v tvoji garaži in predvsem za preplezanih nekaj najlepših zaledenelih slapov v divjini Kanade.

Se spomniš, ko sva neke mrzle noči tam hodila proti slapu in se spraševala, če je tisti medved še tukaj? Se spomniš, ko sva isti dan zvečer, daleč od ponorelega sveta, ostala brez bencina in nato zjutraj na cesti srečava tvoje prijatelje, kateri nama pomagajo? Vedno si pomagal tudi ti nam vsem dosegati naše sanje, s svojo energijo, prizadevnostjo in ljubeznijo do tega, kar si imel najraje, ljubeznijo do domačih in ljubeznijo do hribov.

 

V hribih si hkrati spoznal tudi svojo željo po letenju in kmalu si  začel deliti nebo s pticami. Žal si mnogo prekmalu poletel daleč stran, višje od vseh nas. Tja, kjer je previsoko tudi za ptice, tja, kjer bodo za vedno ostali  lepi in nepozabni  spomini na čudovitega človeka in prijatelja, Janeza Svoljšaka.

 

 

 

 

Zapis izpod rok Urške Biček

Hmm, veliko je besed, s katerimi bi lahko človek opisal Janeza. Jaz ga bom s parimi (čeprav jih je še več), skozi par zgodb, momentov, izjav, ki sem jih doživela z njim.

 

MOČAN, a PREPROST plezalec

Vsi, ki smo plezanje poznali v vsaj nekakšni obliki, smo, ko smo prišli na ferajn, vedeli kdo je on. Saj je v svojih letih dosegel že kar nekaj zavidljivih rezultatov, in kljub temu, da sva oba iz Šk.Loke, ga prej nisem poznala. Seveda imaš pred takim plezalcem spoštovanje in ga ne upaš kar tako ogovoriti. Ko smo tečajniki imeli z njim tečaj drytoolinga, sva prvič spregovorila in spoznala sem, kako neverjetno preprost človek je. Takoj sva se ujela in tako sva se spoznala.

MENTOR

“Vedno se moraš ustaviti daleč od stene in si od daleč pogledati smer. Kam misliš splezati. Kje boš plezal. Poglej si jo. Jaz grem pa naprej.”

Te besede mi je rekel, ko me je ustavil na gozdnem robu, še daleč od stene. Kljub mladosti je imel ogromno znanja in izkušenj in ogromno nasvetov. Vedno je bil neverjetno iskren in tudi nikoli ga ni bilo sram priznati, če česa ne zmore, je utrujen ali ga je strah. Vedno sem se počutila varno, ko sem plezala z njim, ker je bil vedno miren, potrpežljiv, tudi pohvaliti je znal.

KAVALIR

Vedno, ko sva šla plezati dolge smeri, ni bilo govora o dvojni vrvi. Pri avtu je vedno zabasal enojca v svoj nahrbtnik, meni podal frende in sva šla proti steni. Da sem jaz imela lažji nahrbtnik. In kljub vprašanjem o trenju, je samo odmahnil z roko in rekel: “Bova pa mal krajše cuge delala al pa štajerca plezala.” Ko sem lovila sapo na dostopu, sem mu vedno rekla, naj gre naprej, saj se počutiš slabo, ko te soplezalec čaka. Pa je vedno odgovoril: “Skupaj sva šla v hribe, zato bova tudi skupaj hodila.”

SLADKOSNEDEC

On in sladkarije. Imela sva mini dogovor v šali, da gre z mano kamorkoli, pod pogojem, da kaj spečem. Seveda, odkar sem prvič s seboj prinesla domače piškote 🙂 Ko sva vadila v plezališču v Kamnitniku uporabo frendov in jebic, se je pohecal: “Za enga frenda, en piškot.” Ter še ena njegova: “Zbirčen nam, sam da je sladko.”

 

GOSTOBESEDEN

Vedno je deloval mirno na sestankih ampak, ko si se začel pogovarjati z njim, se pogovor kar ni končal. Rad je pripovedoval o letenju s padalom, saj je tisti čas, ko sva skupaj preživela malo več časa, ravno začenjal leteti. Vedno je sam začel pripovedovati tudi o faksu in kje je kaj bil. Enkrat mi je, ob iskanju poke in zatikanju frenda v plezališču, razlagal, kako je skoraj srečal medveda, ko je šel sam raziskovati neke rove in jame. Kako je parkrat udaril s palico in postal. “Še zdj ne vem, a je bil medved al ne, ampak sam ziher nisem bil”, mi je v smehu rekel.

Pa o solo raziskovanju jame: ” Sem se privezal na štrik, na drevo in šel noter. K se je začel ožat, sem ugotovu, da je boljš, da obrnem. Sem bil pa vsaj na štriku, da me vn potegnejo, če se že lih zataknem.”

 

ZMRZNJEN

Na letnih izpitih na Kališču, smo se mu smejali, ko je bil (pre)obilno oblečen z zabasanimi nogavicami v čevlje, rokavicami, kapo. Ostali smo bili skoraj v kratkih rokavih. Ko sem ga pohecala, da ne razumem, kako ga lahko zebe, če je pa ledni plezalec, mi je v smehu samo odvrnil: “Če me pa zebe.”

 

ZABAVLJAČ

Po sestopu iz Mlinarskega sedla, sva šla mimo Češke koče, v soboto popoldan. Polno ljudi, midva pa še s čelado in pasom. Vprašala sem ga, če pospraviva, pa sva bila oba utrujena in sva se odločila, da greva v opremi kar do avta. Smejaje sva hodila, ko sva gledala začudene obraze ljudi, ki se hodijo na Češko kočo sprehodit. Vmes je pripomnil: “Mal jih je pomoje strah, a je tuki treba imet čelado.”

Ko sva se peljala domov, utrujena po dveh dneh plezarije, sva se peljala v tišini. Tudi v tišini ni bilo težko biti z njim. In par minut pred domom, mi je rekel: “Tolk sm zmatran, da če greva še jutr kam plezat, pomoje tud besede ne spregovoriva.”

 

SKROMEN

Spravila sem ga tudi na bolderje pod Križno goro. Jaz sem imela tam enega, ki sem ga želela splezati in pristal je, da me na detalju lovi. Hkrati pa so bili bolderji ravno zanj, nekaj novega ter hkrati še težki. In njegova skromnost, ko sem se mu zahvalila, da me je lovil ene 15x, ko sem skušala dinamično ujeti grif: “Če nč ne splezam, vsaj lovim dobr.“ Tisti dan je splezal bolder z oceno 7c! :)..ter odtrgal en grif 🙂

In spet kavalir: ob poskušanju, da primem dva oprimka, iz katerih sem se potem morala dinamično premakniti, sem morala vedno stopiti na prste in se močno stegniti. Po 3 poskusu, ko mi ju ni uspelo prijeti, me je sam od sebe prijel in dvignil do oprimkov ter rekel: “Da se navš matrala, da bo dost moči za detajl.”

 

Imam lepe spomine z njim, ki se jih rada spomnim in se jih vedno bom. Kljub mladosti je bil zrel, našel je tisto, kar je oboževal in to delal s srcem, pri tem pa ostal neverjetno skromen in pripravljen deliti znanje in izkušnje.
Bil je moja najljubša oseba, ki se je z menoj navezala na štrik in v čast mi je, da sem ga imela možnost spoznati ter z njim preživeti čudovite ure, ki so včasih tekle v tišini ali pa bile polne smeha in življenjskih pogovorov.

 

 

 

Ko te prime – Robert Karu

 

 

Soplezalec Igor Okorn se slikovno takole spominja nekaterih utrinkov skupnega druženja

 

Delček spominov na Janeza – Matic Jezeršek

Na začetku mojega ukvarjanja z alpinizmom me je večkrat povabil v hribe. Prvo najino turo sva začela ob 3h ponoči iz Škofje Loke, ker sem moral biti ob 15h že v službi. Ne poznam prav veliko ljudi, ki bi se jim ljubilo sredi poletja vstajati tako zgodaj za relativno kratko in lahko smer (meni seveda ni bila!) s tečajnikom. A Janez je bil eden takih. Prijazen, skromen, dobrodušen in z veliko željo po plezanju.
Naslednja tura je bila zimski Kamenkov kamin. Takrat sem komaj znal držati cepine, Janez pa me je s svojo pozitivnostjo in brezskrbnostjo prepričal, da bom zmogel. Ko sva se kasneje pogovarjala o tem, je rekel, da je bila to tudi zanj do takrat najtežja zimska smer. Med plezanjem seveda tega ni dal vedeti, vse je imel pod kontrolo in jaz nisem niti za trenutek podvomil vanj.
Svoje motivatorske sposobnosti je pokazal tudi pred tekmo, ko me je nagovarjal naj grem tekmovati po vsega dveh treningih v njegovi garaži. V smehu je govoril, da tekmujejo večinoma Hrvati, ki so se ravno začeli ukvarjati s plezanjem in, da bom brez problema dosegel dober rezultat. Seveda mu nisem čisto verjel, a sem vseeno šel na tekmo. Tam nisem preplezal niti kvalifikacijske smeri. Nikakor mu nisem mogel zameriti, smejal sem se samemu sebi in šel z veseljem še večkrat k njemu trenirati. Kljub vsemu pa me na tekmo ni več uspel spraviti.
Zadnji spomin nanj imam, ko sem ga srečal v domačih Škofjeloških hribih, ko se je pripravljal na odpravo. Po celem dnevu je bil tako utrujen in dehidriran, da “sploh ni več mogel teči v hrib”. Takšno razmišljanje veliko pove o njegovi natreniranosti in perfekcionizmu.
Spominjal se ga bom predvsem po njegovi mirnosti, skromnosti, prijaznosti, odločnosti, nasmejanosti in pozitivnem razmišljanju. Bil je človek, kakršnega bi vsak želel poznati. Žalosti me, ker Janeza ni več, a sem hkrati vesel, da sem ga poznal in plezal z njim.

Matic Jezeršek

 

 

Nekaj slikovnih utrinkov iz divje naveze J. Svoljšak – T. Jelovčan

 

 

 

 

 

Krožniki – sateliti ipd. – Klemen Gerbec

Janezov signature izgled pred veliko alpsko turo. Toliko stvari je v nahrbtniku in na njem, da za vodo zmanjka prostora. Ker je šlo ponavadi za dolg dostop pred težkim plezanjem naslednji dan, se je bilo treba dobro hidrirat, in najefektivnejši način za to je bil da imaš flašo kar v roki med hojo.

Jeseni 2018 sem Janeza srečal kako ravnodušno sestopa skozi Gamsov skret. Zaradi megle Velikega raza niti našel ni, midva s Katarino pa sva trmasto nadaljevala mimo Kogla do Skute, ki je prav tako še bila v megli. Z Janezom sva tako sklenila da greva čez nekaj dni spet poskusit srečo. Megla se je razprla tik pod južno steno Skute. Ko sva zaplezala v prvi raztežaj pa naju je ponovno zagrnila in začelo je nesramno pihati, na sonce pa sva prišla na vrhu zadnjega raztežaja. Skupaj sva preplezala kar nekaj zimskih smeri, nikjer naju pa ni tako zelo zeblo kot takrat v smeri Golo sonce.

Zimska Skalaška z Ladjo je bila moja prva velika tura, za katero bom Janezu vedno hvaležen, saj so tisti trije dnevi kar precej izoblikovali mojo nadaljno alpinistično pot. Plezala sva dolgo v noč. Nato sva štiri ure iskala prehod po Kugyevi polici, pustila za seboj zatanjeno vrv in prišla skoraj na vrh Triglava. Ko sva z zadnjimi močmi dvigovala noge po ledeniku proti koči na Kredarici sem rekel “Janez glej koča”, on pa odvrne “to se ti samo zdi, tisto je skala”. Bila je koča, in zaspala sva še preden sva se dobro ulegla. Naslednji dan je Janez praktično tekel po cesti do Radovne…

 

Piet Mondrian: komposition mit rot gelb und blau

Granit in montblanških satelitov:
Tako kot v večino kul stvari v alpinizmu, mi je Janez predstavil tudi granit. Ko me je v avtu učil izdelovati rokavičke iz tejpa, si še nisem predstavljal točno kako bom užival v tovrstnem plezanju, smeri ki sva jih preplezala v naslednjih dneh pa še vedno sodijo med najlepše ki sem jih preplezal. (malček populistično ma ajde ok :))

 

Divjina -Bugabooji -Patagonija in vmes – Tadej Krišelj

 

Soplezalka Katja Zupan iz nekaterih strmih sten poletja 2018

“Uf klele je pa kr zanimiu…” med plezanjem detajla z lahkotnim glasom reče Janez, jaz pa si mislim: ” Zj sm pa najebala.”. Ker če se Janezu zdi en del “zanimiu”, potem veš da boš imel tam precej preglavic.

 

Ne spomnim se, da bi Janez enkrat zajamral ob kakšnem sitnem ali krušljivem delu, ampak je zmeraj pripomnil kakšen posrečen komentar ali vzpodbudno besedo zate!

 

 

 

Tortilja z marmelado – Miha Zupin

 

Nekaj misli…

• Skromen: brez težav si se poistovetil z njim in hkrati pozabil, da je zmagovalec EP in SP v disciplini, ki jo ravnokar počneš. Bil je skromen, da si se kar čutil dolžnega po enakopravni navezi – čeprav večina njegovih soplezalcev nikoli ni bila enakovredna. Bil je pač veliko boljši od večine
• Pri cukru ni ovir! dod. razlaga ni potrebna
• Čeprav se je včasih zdel na prvi pogled tih je ko si ga s pogovorom razvnel padel notri in se kar ni mogel ustaviti pri pojasnjevanju, tako srčno ti je želel prenesti svoje sporočilo
• ko se je lotil stvari, ki ga je zanimala, ga nisi mogel ustaviti

 

 

Najine poti so se prvič srečale v Maltatalu, kjer je imela alpinistična šola tečaj lednega plezanja in sem čez prve zaledenele skoke popeljal Bojana in Janeza (očeta in sina). Janez je že takrat izstopal. Zagotovo po mladosti – ni veliko tečajnikov, ki so stari 16let. Kmalu pa tudi po zagnanosti in predanosti alpinizmu. Ker je bil prvič v slapu (Wi III) in se je gibal povsem brez težav, sem v šali rekel: “Čez nekaj let boš pa ti mene peljal plezat!”

Potem je nekaj časa prevladovalo srečanje na četrtkovih sestankih odseka. Moje resnejše ukvarjanje z alpinizmom je bilo na pavzi, tako da sem zgolj kot zunanji opazovalec spremljal Janezove uspehe. Janez pa se je v tem času tudi veliko resneje začel posvečati tekmovalnemu lednemu plezanju in mu je, razen izjemoma, primanjkovalo časa za resne zimske vzpone in odprave.

Želja po zimskem plezanju je tekom tekmovalnega obdobja rasla in rasla. Tako se je Janez v določenem obdobju odločil, da da tekmovanja za nekaj časa na stran. Nikoli ni zares rekel, da je s tekmovanji povsem zaključil, še vedno je puščal vrata odprta. Po tekmovalnem obdobju se je posvetil: alpinizmu, študiju in letenju.

Najina skupna odprava na Aljasko je bila zadetek na polno!

Tega sva se oba dobro zavedala in sva bila za tako izkušnjo vesela ter hvaležna do neba!

Vesela bi bila že, če bi splezala eno smer in naredila en resen poskus. Tako pa 5 prv. smeri (od tega trije še neosvojeni vrhovi) in en zelo resen poskus. Brez izjeme pa je šlo za lepe plezalske linije. To so lahko sanje alpinista.

Mirnost, pozitiven in trezen pogled  v kritičnih situacijah. Izredno dobra fizična pripravljenost, psihična stabilnost, aktivno in hitro ukrepanje ter kritično ovrednotenje situacije, vse to so bile vrline, ki jih alpinist pridobiva skozi čas in Janez jih je v celoti. Kadar se je vzpon izkazal ali za preveč tveganega (za naše izkušnje) ali so bile razmere slabe … takrat se je odločil za povratek in tega ni nikoli obžaloval. To je velika vrednota, ki je nima vsak!

V veliko veselje mi je, da sva skupaj preživela nekaj nepozabnih tednov … v strahu, veselju, težkih trenutkih, smehu, zabavi, kuhanju, plezanju, spanju… In v veselje mi je, da sem pristal v vlogi učitelja, ki ga prehiti učenec!

 

V čast mi je, da sva si delila pot.

 

 

 

 

 

Le nekaj boljših vzponov v motivacijo za mlado generacijo:

• Triglav: Na drugi strani časa, Metropolis, Obraz sfinge, Raz mojstranških veveric, Bergantova, Kunaver-Drašler, Skalaška z Ladjo – zimski vzpon, Stopnice v nebo, Peternelova …
• Travnik: Črni biser
• Šite: Steber Šit, JLA …
• Dolgi Hrbet: Šimenc-Škarja, 3P …
• Veliki Draški vrh: Tržiška in Črna maša …
• Ojstrica: Nejčeva, Črna zavesa …
• Kogel: Amonit, Spominska smer Tine Jakofčič …
• Vežica: Črna mačka, Perčičev steber, Črna lepotica in Ples v črnem, Spominsko smer Mihe Laha, Spominsko smer Marjana Perčiča …
• Skuta: Sončina direktna, Cvetje v jeseni, Joškina direkt …
• Rušica: Smer za prijateljice, Čungul maki, Lala salama …
• Peca: Divja jaga
• Križevnik: Očnica, Sivi vrag, Aktinidija, Svoboda …
• Dolška škrbina: Kij in mesarica ….
• Tofani di Rozes: Viki krema …
• Grandes Jorasses: Crozov steber
• Trident du Tacul: Les intouachables
• Zahodna Cina: Pressknedle
• Dru: Severni ozebnik
• Aiguille Sans Nom: Gabarrou-Silvy
• Grand Charmoz: Merkl-Walzenbach
• Les intachubles: Gabarou Sylvi
• Martini, Leoni, Tranquillini
• Zahodna Cina: Raz Kortinških veveric,
• Cima Scotoni: Skotnata galactica
• Sergent: Cannabis
• Meisules dala biesces: Alfa in Omega
• Meisules: via Dolomieu
• Marmolada: Moderni časi, Gogna

 

… nekaj solo vzponov:

• Schmidova v Matterhornu
• Prečenje grebena Glocknerwand-Grossglockner
• Innominata Ridge na Mont Blanc
• Jezerski venčer (Ledinska slapova, Teranova, Vikijeva sveča in Sinji slap)
• Smeri do V v naših gorah
• Bela grapa v Planjavi

 

… odprav:

• Kanada oz Severna Amerika 2014,
• Ledenik Choktoi 2015, Pakistan
• Kanada 2015/2016,
• Bugabooji 2016,
• Severna Amerika 2017/18,
• Patagonija 2018,
• Aljaska 2019.

 

… tekmovanj in dosežkov:

• naš najuspešnejši tekmovalec v lednem plezanju do sedaj (prejemnik Bloudkove plakete, več let zapored najboljši ledni plezalec Slovenije, …)
• 2014: mladinski svetovni prvak
• 2016: evropski prvak (Rabenstein)
• 2016: zmaga na tekmi svetovnega pokala (Rabenstein)

 

• 2014 najperspektivnejši alpinist Slovenije

 

• v hribih do IX stopnje oz 7c
• do M15- (Saphira v Vailu – Kolorado), D13 na flash
• do 8a na pogled
• do 8b+ RP
• …

 

Bolj kot sam seznam smeri je pomeben podatek, da je bil dobra, skromna in odkrita oseba. Prijeten sogovornik, odličen mentor in soplezalec, ki si ga človek lahko le želi.

Hvala Janez, zares velik človek in alpinist si bil. Veseli smo, da smo te poznali in skupaj preplezali del smeri!