Po dolgem času končno spet ena izpod moje roke 😀
Torej, če je prejšnji teden zame potekala ledeniška tura malo drugače (lahko prebereš tukaj https://bit.ly/2LtDzmf), vse za namene dobrega treninga, sva včeraj z Jernejem (AO Tržič) ubrala še zadnjo ‘veliko’ turo za namene povečevanja vzdržljivosti.
Šla sva osvojit Großvenediger, ki je četrta najvišja gora v Avstriji (3666 m). Nič posebnega sicer, saj je dostop izjemno lahek, vendar pa sva se odločila sicer dvodnevno turo (običajno za večino) narediti v enem dnevu. V petek ob desetih zvečer sva parkirala na parkirišču Wanderparkplatz (1480 m) v bližini vasice Hinterbichl, prespala v avtu in zjutraj ob 5.20 vsa zalimana in brez volje do življenja (ki jo je po večini vzela služba) krenila na pot. Sicer zelo lepa panoramska pot naju je vodila mimo koče Johannishutte in nato do koče Defreggerhaus (2962 m), kamor sva prispela po slabih 3,5 urah.
Po polurni pavzi in zajtrku ter končno večji volji do življenja, sva naskočila ledenik Rainerkees, ki se začne približno 100 višinskih metrov nad kočo. Nekako v transu, saj je sonce že pripekalo (aja, bilo je brez oblačka, malo vetrovno višje gori) sva v 2 urah in 15 min prispela na vrh.
Po klasičnem fotošutingu in občudovanju razgleda, ki je zajemal panoramo Alp in na žalost izginjajočih ledenikov naokoli, sva začela s sestopom. Ker je bilo izjemno vroče, sva pohitela, tako da sva bila v 2 urah pri spodnji koči Johannishutte, nato pa se je tista panoramska cesta vlekla v nedogled 😀 Naj omenim, da na celi poti niti delček ni v senci in se cel čas cjaziš po vročini in soncu, kar je terjalo svoj davek. Načelo naju je na zadnji četrtini, tako da sva z največjim veseljem malo pred četrto popoldne prišla do avta, ki pa je bil – glej ga zlomka – seveda na soncu. Hitro sva se prepakirala in pičila proti domu (brez malice – tokrat so zmagale pikajoče mušice/muhe/golazen pač).
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.