Kdor čaka, dočaka!

Naslov se nanaša tako na sneg kot na tale prispevek, ki je potreboval nekaj časa, da se spiše.

16.-17.2 smo se tečajniki in inštruktorji odpravili orat sneg v kraljestvo okrog Vršiča.

Sprva je kazalo, da nam bo pot do zbornega mesta precej olajšana, saj je bila cesta na Vršič kopna. Na koncu se je izkazalo, da so bile razmere za večino naših jeklenih konjičkov kar zahtevne. Z različnimi tehnikami zaleta in kreativnim nameščanjem verig po sistemu »dokler se peljemo ne bomo popravljal« smo vsi uspeli doseči Erjavčevo kočo. Z manjšo zamudo (ups) smo odrinili v klanec. Zaradi napovedanih toplih temperatur in ker je bojda najbolj učinkovito učenje z metodo »Learning by doing« je najprej padla Pripravniška grapa. Po občasnem spotikanju ob lastne noge in opazovanju Glorie nad Prisojnikom smo dosegli vrh grape ter zapisali nov zimski vzpon v alpinistični dnevnik. Toplo vreme in ura sta nas pregnala v dolino. Zdaj tudi v praksi vemo kaj pomenijo cokle (pa ne tiste za obut

). Četica se je po sendviču in čaju namestila na vznožje pobočja in se lotila zimske tehnike še s podporo teorije. Hitro smo spoznali kako bi si lahko olajšali pristop/sestop s pravilno hojo v derezah. Testiramo naslednjič! Ustavljanje s cepini v primeru zdrsa je bilo precej težavno, ker nam je manjkal bistven element in sicer pogoji za dobro drsenje. Sledila je tehnika varovanja na telo in gibanje naveze, ki je še najbolj zagrete ohladila s sedenjem na ledeni podlagi. Kopanje lukenj s cepini je dober način za ogrevanje v hladnih zimskih dneh. Zato smo nekateri namerno slabo pripravili teren za spuščanje na dva cepina in utrdili vajo kar trikrat. Prav tako smo posadili kar nekaj snežnih gob. Večino smo potrgali, ena pa kar ni in ni popustila.

“A bo zdržalo?”. Test, test. Video: Janez Nastran

Dokazali smo, da kvaliteta ni odvisna od snežnih pogojev.  Ob 15h so zadnji borci zapustili opustošeno snežno pobočje. V topli koči smo opravili analizo in povrnili moči z večerjo pri kateri so nas presenetili s palačinkami. Za piko na i nas je Miha razvajal s potopisnim predavanjem. Zadnje večerne ure so nekateri prespali, drugi klepetali, tretji pa testirali prijateljstva ob igranju namiznih iger (kolikor ljudi, toliko različnih pravil za isto igro). Nedeljsko jutro smo tečajniki pričakali sami, saj so inštruktorji izkoristili lepo vreme za nove vzpone, nas pa so pod okrilje vzeli predstavniki GRS. Tokrat bolj točni smo se zopet zapodili na bližnji vrh. Žolne, sonde in predvsem lopate so zaznamovale sončno nedeljsko dopoldne. Preorali smo še poslednje kotičke celega snega in našli vse »izgubljene tovariše«. Ob koncu ture so že potekala dogovarjanja za treniranje vseh novih manevrov, saj je nabor tehnik čedalje večji. Za zaključek smo potisnili še nekaj avtomobilov iz ledenih lukenj in oddrsali domov.

Hvala vsem inštruktorjem in predstavnikom GRS za energijo, druženje in potrpežljivost.

»Pejt’ v svet, ne doma sedet!«