Alpska Psihadelija

Ker sva z Lukom vedno zelo usklajena, to letos drži tudi pri poškodbah (na žalost) 🙂 Oba imava namreč težave z zapestjem, vsak malo drugačne in vsak drugo roko, ampak tu rek »vse je za nekaj dobro« drži. Ne moreva namreč plezati slapov, grape pa nekako še grejo. V nedeljo sva se zato lepo peljala mimo Koče na Gozdu, kjer so korakale kolonice plezalcev, verjetno namenjene proti slapovom pod Prisojnikom. Midva pa sva se odpeljala še naprej, čez Vršič, proti vasi Soča in v popolno samoto grap v Travniškem robu, ki je del Špičja.

Da nisva edina iskalca samote, je potrdil še en avto na parkirišču in kasneje tudi sveže stopinje, zaradi katerih sva brez težav ujela odcep za najin cilj. Po najinem klasično dolgem dostopu sva prišla pod steno, kjer pa so naju zavajajoči pogledi na zalite grape v steni hitro razočarali. Najin cilj preplezati Centralno, kjer je bil kamin videti čisto kopen, se je spremenil v raziskovanje.

Prvi raztežaj sva preplezala po vstopu Centralne, potem pa sva se držala bolj levo. Lukov izkušeni nos je nato zavohal lep prehod – zalito zajedo, katera se je izkazala tudi za najtežji in najlepši raztežaj smeri. Možnosti varovanja v skali je bilo veliko, sneg pa zelo dober. Sledilo je še nekaj raztežajev po malo slabšem in skorjastem snegu, kjer pa naju je razveselilo še nekaj dreves in rušja. Luka res občudujem, saj je kot kakšen trentarski lovec zavohal najboljše prehode in naju po 4 urah plezanja pripeljal na vrh.

Na vrhu naju je pozdravilo sonce, kjer sva si vzela zaslužen počitek ob malici in poživilo, ki ga proizvaja Jan Becher. Glede na to, da sva splezala deviško linijo, je padla ideja o imenu Smer Jana Becherja, ampak sva se raje odločila za ime Alpska psihadelija, po albumu Samuela Bluesa, ki ga zadnje čase precej poslušava. Pa še hribovsko tematiko ima (predvsem komad »Kdaj greva v hribe«) 🙂

https://www.youtube.com/watch?v=Dgga-N7HBVs

Sestop so nama spet olajšale stopinje predhodnikov, za katere sva ugotovila da so verjetno bili ravno malo pred nama, najbrž po Grapi v Kuku. Sestop po južnem snegu in zaviti gozdni potki je bil kar dolg, poleg tega pa markirana pot kateri sva se priključila ne pripelje do parkirišča. Luka je kot pravi gentleman prizanesel mojim kolenom in skočil po avto, jaz pa sem ob skovikanju pričakala noč in hvala bogu kmalu tudi Luka 🙂

Prvovrstno dogodivščino sva zaključila na večerji in pivu pri Jožici.

Smer: Alpska psihadelija, III/3+, 300m (Travniški rob).