V nedeljo sva se ob svitu z Robertom znasla pri Kovinarski koci. Na travniku so naju pozdravile jutranje meglice, kaj kmalu za njimi pa tudi dva celjana.
Odpravila sva se proti vznozju stene, najini smeri naproti in tista urica dostopa je minila hitro. Glej ga zlomka, ko nase vleceva opremo, se izza ovinka pojavita celjana. Seveda sta sla plezati isto smer kot midva, tako da nam v nadaljevanju dneva ni bilo prav nic dolgcas.
Mihelicevemu opisu in Robertovim izkusnjam (iz te stene) hvala, nismo imeli prav nic tezav z orientacijo in tako sta nama pridno sledila. Da pa nismo cez smer leteli in je bila tura se vedno celodnevna, sem poskrbil sam, saj na stevcu se nimam zapisanih prav veliko visinskih metrov, hkrati pa je bila to moja najdaljsa smer do sedaj. V zgornji tretini smeri so vse skupaj zacinile se dezne kaplje, ki pa se so nas k sreci hitro usmilile. Tako smo sli pod tus sele na sestopu.
12 ur mine in spet sva pri avtu, eden malo bolj zmatran od drugega. Prezivela sva se en dan v hribih, bogatejsa za eno lepo smer.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.