Vsaj tako pravijo modreci. In imajo prav 😀
Po tem, ko vreme ves čas nagaja, iskanju soplezalcev, šihtu in podobnih zadevah, mi je uspelo celo nekajkrat nekam it plezat. Nekateri projekti so uspeli, spet pri drugih je bilo potrebno obračati, vse z namenom. Najbolj pa je bilo pretekli vikend, ko je končno padla moja prva klasika 😀 wiiiii
S Kristijanom (AO Mojstrana) sva se v soboto odpravila v Malo Rinko v Vzhodno smer. Ker se s Katarino in njenim soplezalcem nismo zedinili o uri odhoda, sva jo midva mahnila malo bolj zgodaj v Logarsko dolino, tudi zaradi napovedanih popoldanskih neviht. Na vstopu ni bilo gužve, pred nama sta štartala samo en inštruktor in tečajnik iz štajerskih koncev, kar se je izkazalo tako za dobro kot slabo. Dobro je bilo to, da ni bilo treba pretirano iskati smeri, slabo pa to, da sta spustila nekaj težkih projektilov na nas vse – tudi na Katarino in Miha, ki sta bila cug ali dva za nama.
Skala je bila načeloma v redu, razen nekaterih res krušljivih delov. Tudi sama smer je precej nabita, prehode pa se da najti. Nekje v smeri so se potem Katarinini glasovi kar naenkrat izgubili (svojevrstna zgodba) in izplezala sva sama. Pravzaprav se nama je precej mudilo, ker so se nabirali grozeči oblaki, tako da sva res pohitela in takoj po izstopu začela s sestopom – oddahnila pa sva si šele pod Turskim žlebom, ko sva bila izven vpadnice (klasično proženje skal s strani pohodnikov) in tudi oblaki so bili milostljivi. 🙂 Super je bilo!
Štant pod prvim detajlom – kaminom v tretjem cugu.
Naloženo pa nič, a 😀
Preučevanje skice
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.