Mladinska za mladince

Najprej. “Booya! Nazaj sem, aaaa 😀 ” To se mi je včeraj vrtelo v glavi cel dan. Ni lepšega občutka, kot pa, ko se po poškodbi spet spraviš v hribe (ali pa ko greš končno po 5 urah ali več držanja lulat, ali pa ko si snameš dereze, ali pa ko si sezuješ čevlje, ali pa ko daš ruzak dol, in podobni ko-ji, ki sodijo v kategorijo “ni lepšega občutka” 😀 ).

Tokrat smo se odpravili v dveh navezah – mentorja s svojima tečajnikoma – Janez z Rokom in Sara z mano. Plan je bil Črni graben v Storžiču, ker pa nas je na dostopu vse, razen Roka, precej kisalo, smo zavili kar v najbližjo smer – Mladinsko – z možnostjo, da se priključimo Kramarci 😀 Izbira smeri se je kasneje izkazala za odlično potezo, saj je bila proti Kramarci avtocesta navez, mi pa smo bili čisto sami samcati v svoji smeri. Narejena je odlično – izkušenejša člana navez pravita, da tako narejena ni bila že leta. Skoki so bili vsi zaliti, pičili pa smo jo kar do konca, brez obvoza v drugo smer. Naučila sem se tudi izogibati projektilom – no, več ali manj (seveda mi je mogel en prileteti naravnost v faco in tam pustiti svoj odtis v obliki rahlo prebite kože in zvonjenja v ušesu nekaj minut). Rok, mislim, da ni imel teh problemov, oz. se jim je bolj uspešno ognil 😀

Kljub meglenemu vremenu, ni bilo časa razmišljati o megli, saj je bilo tako dobro pikati, da joj! Nebesa 😀 Za piko na i in kič nas je pa proti koncu smeri pričakalo še jasno nebo z najlepšim razgledom (in brez gužve na vrhu) <3 La vita e bella.

Sestopali smo po Petem žrelu.

Hvala Sari in Janezu, da sta si vzela čas in seveda za vse njune koristne nasvete, potrpežljivost (in slike)!