Hochobir – Gipfelrinne

Nadaljujemo z obiskom zanimivih in predvsem nebljudenih hribov …

Hochobir, nam bolj znan kot Ojstrc – najvišji vrh avstrijskega pogorja Obir je bil tokrat uspešen cilj. Na severno stran se s sedla pod vrhom spušča strma grapa, Jagovčeva riža, po sosedovo Gipfelrinne. Ko sem jo gledal v kopnem sem se tudi jaz vprašal: “A tukaj se smuča??” No, seveda smo jo zdaj (v soboto) presmučali in v tej bogati zimi niti ni tako strma niti ni tako ozka. Dokazali smo, da vreme vedno je. -Ob pogledu na slike marsikdo ni verjel, da so od tega dne. 🙂

Do Jagoutzhütte cesta niti približno ni prevozna, zato smo mogli štartati čisto pri cesti. Na izhodišču nas je nek domačin prepričeval naj se raje povzpnemo z južne strani, da je tukaj veliko podrtega drevja in preveč snega. Ko smo ugledali staro špuro smo rekli, da vseeno poskusimo. Mi (no, predvsem spet Seba) smo špuro na novo naredili do pod grape, tam naredili snežni prerez, da so nas urni Avstrijci lahko prehiteli in nam na peš zgazili celo grapo. Mi smo se potem po udobnih stopnicah povzpeli na osamljen vrh.

Razmere za smuko mešane. V grapi večinoma pršič, tudi kakšna kloža, ampak nič pretresljivega. Pod suhcem je še najbolj presenetila in za rodeo poskrbela kaka stara trda plazovina. Pod grapo, na soncu je sneg že močno ojužen in težak, zato smo lovili sence. Smuka je za razliko od Petega žrela v Storžiču tukaj zanimiva še dolgo pod grapo. Meni je bil ravno ta del po odprtih pobočjih še najlepši, preden “padeš” nazaj v gozd.

Ob povratku je na avstrijski strani skozi oblake še sijalo sonce, ko smo prišli skozi tunel na slovensko stran Ljubelja pa je snežilo, cesta je bila bela … čisto drug svet.

Par slik: